V Sveti Trojici, mirnem naselju hiš s čudovitimi vrtovi, se skriva Art RoBa - atelje, galerija in likovna šola Romea Štrakla, prostor, ki ga je skupaj s soprogo Barbaro za javnost odprl pred skoraj natanko šestimi leti. Atelje Art RoBa me je pričakal s polnimi stenami stripov, grafik in drugih likovnih stvaritev ter me objel v naravno hladnem ambientu, še kako blagodejnem v teh vročih dneh.

Trojičan Romeo Štrakl je priznani slovenski stripar, ilustrator in grafični oblikovalec, ki je konec aprila prejel Zlato plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ob 50-letnici ustvarjalnega delovanja. Za izjemen prispevek k razvoju slovenskega stripa, likovne umetnosti in oblikovanja ter bogato in raznoliko umetniško ustvarjanje doma in v tujini mu je plaketo podelila direktorica JSKD mag. Mojca Jan Zoran. »Prepričan sem, da noben umetnik ne ustvarja, da bi dobil priznanja, pa vendar mu, ko jih dobi, pobožajo dušo in dajo vedeti, da je nekdo opazil njegovo delo. Zato sem bil plakete JSKD zelo vesel,« je povedal nagrajenec.

Prva objava pri rosnih enajstih

Kako je mogoče, da ustvarja že pol stoletja, ko pa je komaj prestopil prag »šestega križa«, ga najprej povprašam. »Ne boste verjeli, ampak prvo objavo sem imel že pri 11-ih, in to v nekdanjem Večerovem 7 Dni, prvo resno razstavo pa leta 1984 v Cankarjevem domu. Tako da, ja, začel sem že zelo zgodaj,« se spominja.

Direktorica JSKD mag. Mojca Jan Zoran je Trojičanu Romeu Štraklu podelila Zlato plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ob 50-letnici njegovega ustvarjalnega delovanja. Foto: JSKD

Risanje, slikanje, oblikovanje, umetniško izražanje, skratka, ima tako rekoč v genih. Grafični oblikovalec je bil že tudi njegov oče, prav tako stric, teta in soproga sta likovnici, le brat in hči, ki danes živi v Berlinu, sta kariero izbrala v povsem drugih vodah. Kruh mu reže grafično oblikovanje, strip in slikanje sta bolj hobija. »Od stripa v Sloveniji živi samo Tomaž Lavrič, vsi ostali striparji imamo zraven še druge službe. Drugače je to v Franciji, ki je vodilna evropska striparska država, v Belgiji in Italiji, ki ji sledita, tudi na Hrvaškem – hrvaški striparji so močni in uveljavljeni tudi v tujini. Je pa to tempo in garanje, ki ga ne zdrži vsak,« opisuje naročniške razmere v svetu stripa.

Inspirira ga zgodba ali pesem

Strip nastaja po dveh poteh: lahko je naročen po nekem scenariju, tako je pred leti delal za Večer, lahko pa nastane izključno v njegovi glavi, spontano. »Večinoma jih delam tako. Nekaj me inspirira – lahko je to zgodba ali pesem, ki jo potem narišem na svoj način.«

»Moji stripi so praviloma kratki, črno-beli in narisani 'po starem', torej so klasično ročno in ne računalniško delo. Nisem namreč pristaš digitalnega stripa, saj menim, da nima duše.«

Iz časov, ko je sodeloval z Mladino, je zanimiva zgodba, ki bi se lahko končala manj srečno, kot se je. »K Mladini me je pripeljal novinar Ivo Štandeker, ki je kasneje tragično umrl med srbskim obleganjem Sarajeva. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije sem v reviji objavil strip Točno opolnoči, ki je dvignil veliko prahu, saj je obravnaval takrat občutljivo tematiko slovenske osamosvojitve, v njem pa sem upodobil tudi nekaj znanih jugoslovanskih oficirjev. Zaradi tega je na vojaškem sodišču v Zagrebu nastal pravi cirkus, od Mladine so zahtevali ime avtorja, saj sem se pod strip podpisal s psevdonimom. Ki pa je bil vse prej kot zapleten – Oemor je namreč nazaj prebrani Romeo, torej bi me lahko vsak, če bi le malo pomislil, z lahkoto razkrinkal. Na srečo se ni zgodilo nič, bil sem mlad, najbrž se niti nisem zavedal potencialne nevarnosti.«

Romeo Štrakl poleg stripov ustvarja tudi grafike in slike. Foto: Senka Dreu

Stripe je objavljal po nekdanji Jugoslaviji pa tudi po Evropi. Izdal je tri strip albume z zbranimi deli pod naslovi Točno opolnoči in druge zgodbe (1998), Drugi album (2004) in Prekletstvo tretjega albuma (2018). Sodeloval je na več skupinskih razstavah, s soprogo pa se udeležujeta raznih ex-temporejev, na katerih ustvarjata in se družita z drugimi umetniki. Kot oblikovalec je izdelal več celostnih podob, ukvarja se z oblikovanjem plakatov, letakov, knjig in tiskovin vseh vrst.

Kriva je bila rock opera Tommy

Naš sogovornik pa ni le umetnik, ampak ima tudi nenavaden konjiček – zbira albume angleške glasbene skupine The Who. Mlajše generacije zanjo verjetno še niso slišale, zato velja povedati, da gre za enega najvplivnejših rock bandov 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ki je postal znan po svojih energičnih nastopih, rock operah in tematskih albumih. »Takrat je veljalo, da si bil bodisi nor na Beatlese bodisi Rolling Stonese, oni vmes pa smo stavili na Whoje,« Romeo Štrakl opisuje tedanje razmerje glasbenih okusov.

»Leta 1975 sem v kinu gledal njihovo rock opero Tommy, ki me je tako fascinirala, da sem začel zbirati njihove plošče oziroma albume, kasneje tudi cedeje. Danes imam v zbirki okrog 1.200 albumov in cedejev, izdanih v različnih državah. Šestkrat sem bil na njihovih koncertih, nazadnje letos v Padovi, ki spada v sklop njihove poslovilne turneje, saj bodo samo še snemali, nastopali pa ne več. Od izvirih članov sta namreč živa samo še dva,« še pravi in dodaja, da je o skupini in zbirateljstvu napisal tudi tri knjige: Zgodba o zbirateljstvu - The Who (2009), The Who - Bootleg posnetki (2017) in The Who – Kompilacije (2021), ki jih je vse tudi sam ilustriral.

Atelje in galerija Art RoBa se dvakrat na teden spremenita v likovno delavnico za osnovnošolce. Foto: Art RoBa

Dvakrat na teden atelje Art RoBa napolni mladostna kreativnost – takrat so na sporedu likovne delavnice, namenjene osnovnošolcem.

Tematske likovne delavnice

»Prihajajo z vseh koncev Slovenskih goric in moram priznati, da z Barbaro zelo rada delava z otroki. Ustvarjamo tematsko, ob svetovnem dnevu čebel, na primer, so bili tema čebele, narava, cvetje, a v poljubni tehniki. Udeleženci delavnic so namreč tako prvo- kot devetošolci – za mlajše so bolj voščenke, starejši pa se seveda preizkušajo v zahtevnejših tehnikah.«

»Zanimivo je opazovati otroke, kako napredujejo pri slikanju, pa tudi kako se med seboj povežejo, mnogi se seveda pred tem niso poznali, izmenjujejo izkušnje glede šole, prijateljev, doživetij …, starši bolj introvertiranih otrok pripovedujejo, kako so postali bolj odprti in sproščeni, skratka, učinki naših delavnic niso samo umetniški, ampak tudi povsem življenjski.«