150-letnica rojstva lenarškega kronista in sodnega starešine

Letos mineva 150 let od rojstva lenarškega sodnika, sodnega starešine in vestnega kronista dogajanja v središču Slovenskih goric od desetletja pred prvo svetovno vojno pa vse do konca druge svetovne vojne, dr. Ožbalta (Ožbolta, Ožbeja) Ilauniga.

Dr. Ožbolt Ilaunig, arhiv Knjižnice Lenart

Rodil se je 26. julija 1876 v Rebrci pri Podkraju na Koroškem. Po ljudski šoli v Žitari vasi je v Celovcu obiskoval gimnazijo in po maturi leta 1898 eno leto bogoslovje. Od oktobra 1899 je v Gradcu študiral pravo in tam tudi promoviral. Služboval je v Celovcu, Voitsbergu in Št. Vidu ter 9. junija 1908 prišel v Lenart. Delati je začel kot okrajni sodnik, leta 1920 pa je prevzel vodenje sodišča kot sodni starešina. To funkcijo je opravljal vse do upokojitve, 31. januarja 1940. Bil je nadvse spoštovan in cenjen jurist, predan svojemu poklicu in službi. Kljub temu da se je vživel v lenarško življenje, je v srcu nosil svojo koroško deželo.

Ilaunig je bil med redkimi državnimi uradniki, ki so že pred prvo svetovno vojno na sodišču sprejemali tudi slovenske vloge. Narodnostno je bil sicer precej omahljiv in neodločen, skrajno previden in po svoje tudi preračunljiv. Kljub tem značajskim lastnostim ga lahko uvrstimo v krog lenarških intelektualcev, ki so že v desetletju pred prvo svetovno vojno podpirali slovensko narodno zavest. Ni bil sicer med odločnimi zagovorniki slovenstva, saj je vedno preračunal, kdaj mu zavzemanje za slovenstvo škodi in kdaj koristi. Dr. Ožbalt Ilaunig je bil vesten državni uradnik in pošten sodnik. Zavzemal se je za pravičnost in je nepristransko reševal mnoge zapletene primere, tudi ko je šlo za njegove politične nasprotnike iz Sokolskega društva, ki mu sodnik Ilaunig ni bil nikoli posebej naklonjen. S starosto Sokola dr. Milanom Goriškom sta bila namreč politično in svetovnonazorsko na različnih bregovih. Sta pa kot odvetnik in sodnik korektno sodelovala ter cenila drug drugega.

Po razpadu monarhije leta 1918 je dr. Ilaunig zelo vestno in v duhu »novega časa« opravljal svoj sodniški poklic ter se v dobršni meri posvetil literarnemu ustvarjanju. Napisal je več knjig, v katerih je obdeloval zgodovinsko tematiko. Najbolj znana njegova dela so Slednji vitez Reberčan (1927), Kapelški punt (1928), Črni križ pri Hrastovcu (1928) in Tatenbach (1930). Med ljudmi se je tako rekoč nesmrtno zapisal z zgodovinsko povestjo Črni križ pri Hrastovcu, ki je doživela tudi dramsko predelavo.

Napisal je tudi obsežno avtobiografijo v 13 zvezkih z naslovom Moje življenje, ki je dragocen zgodovinski vir za zgodovino Lenarta v prvih desetletjih minulega stoletja. Ilaunig je do smrti, 8. februarja 1945, živel v lepo ohranjeni hiši v središču Lenarta, na kateri je tudi spominska plošča. Pokopan je na lenarškem pokopališču.