SVETOVLJAN SVOJEGA ČASA, VEDNO POVEZAN Z RODNO GRUDO
Jožef Muršec ( Živkov ), pisatelj, narodni buditelj in organizator se je rodil 1. marca 1807 kmečkim staršem v Bišu v Slovenskih goricah. Umrl je 25. oktobra 1895 v Gradcu in je pokopan na pokopališču v rojstni fari sv. Bolfenka v Trnovski Vasi. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Bolfenku in v Lenartu v Slovenskih goricah. Od leta 1818 do leta 1825 je bil na gimnaziji v Mariboru, nato dve leti na graškem liceju. V letih 1827–1831 je študiral bogoslovje v Gradcu in bil leta 1830 posvečen v duhovnika. Kljub temu, da je bil dušni pastir, pa je bil Živkov vendarle najprej prepoznavni narodni buditelj, raziskovalec in publicist širokega formata.

Leta 1831je bil nameščen za kaplan pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah, od koder je po treh mesecih odšel k Sv. Miklavžu pri Ormožu. Ob novem letu 1933 je odšel na Ptuj, kjer je postal leta 1834 tudi kaplan meščanskega konjeniškega oddelka in leta 1839 vikar. V letih 1839–1845 je bil privatni učitelj verouka in slovenščine ter vzgojitelj pri grofu Friedauu v Gradcu. Leta 1846 je opravil teološki doktorat in postal veroučitelj na realki v Gradcu. Leta 1851 je po naročilu grofa Thuna na Hrvaškem kot vladni komisar v na novo reformiranih gimnazijah uvajal maturo. Leta 1852 se je vrnil v Gradec in vse do upokojitve 1870 poučeval na realki.

Muršec si je dopisoval z mnogimi uglednimi Slovenci svojega časa: z Vrazom, Bleiweisom, Majerjem, Slomškom, Miklošičem, Cigaletom … Pod Vrazovim vplivom je začel zbirati ljudske pravljice in pripovedke, pesmi in pregovore. Kot zbiralec narodnega blaga je pomagal pri sestavljanju ilirskega slovarja. Pri delu na tem slovarju je spoznal, da sta slovenščina in hrvaščina različna jezika, in v bodoče svoja prizadevanja usmeril v poenotenje slovenskega jezika. Muršec je zbral tudi preko 1000 rastlinskih imen in z njimi pri sestavljanju slovarja podprl Oroslava Cafa, Frana Miklošiča in Antona Janežiča. Leta 1847 je v Gradcu izdal Kratko slovensko slovnico za prvence, ki je bila prva slovenska slovnica po Valentinu Vodniku (druga slovenska slovnica v slovenščini). O njej so poročale tudi Bleiweisove Novice. Njegovo zavzemanje za uvedbo slovenskega jezika v šole in urade je tako dobilo tudi praktično podlago. V »pomladi narodov« leta 1848 in v marčni revoluciji, ki je iz Dunaja pljusnila v vse dele monarhije, je Živkov zaslovel s svojimi političnimi članki kot prvi slovenski novinar najširšega formata. Veliko truda in sredstev je vložil tudi v razširjanje slovenskih in slovanskih knjig in časopisov med izobraženstvom na Štajerskem. Muršec je bil velik svetovljan svojega časa, razumnik širokih obzorij, a vseeno preprost in krepak mož, ki ni nikoli pozabil rodne grude in domačega Biša. Tam se je dobro počutil.

Dr. Jožef Muršec Živkov je bil poleg vsega znan kot velik dobrotnik in mecen. Podpiral je dijake in študente, letno je pošiljal darove dijaškim kuhinjam v Mariboru, Ptuju, Celju, bil podpornik mariborski in ptujski čitalnici, daroval je za celo vrsto narodnih ustanov po sloveskem, od leta 1859 je redno pošiljal velike darove lavantinski škofiji po prenosu sedeža v Maribor. Po zapisih bi naj darovi znašali okoli 15.000 goldinarjev. V rojstnem kraju Bišu in župniji Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah je še danes vidna navezanost na domači kraj. Že okoli leta 1860 je ustanovil župnijsko knjižnico in jo založil s slovenskimi in hrvaškimi knjigami. Pomagal je pri preureditvi župnišča, pri obokanju in poslikavi cerkve, daroval je za povišanje zvonika in nove zvonove. Šoli je kupil njivo, prav tako pa je veliko prispeval za gradnjo nove šole. Po nepopolnih podatkih je domačemu kraju daroval okoli 7.000 goldinarjev. To je bila za tiste čase kar čedna vsota denarja. Svojemu Bišu je veliko dal – zdaj je čas, da mu njegov Biš delček darovanega vrne v obliki dostojnega in kulturnega spominjanja. To je najmanj, kar si ta veliki mož zasluži!