Ustanovitelj lenarškega špitala je bil lenarški tržan in trški sodnik Marko Bernhardt, ki je v testamentu z dne 9. novembra 1625, ker ni imel ne otrok in nobenih drugih dedičev, zapustil vse svoje premoženje za ureditev špitala pri Lenartu in določil, naj imajo v njem oskrbo obubožana tržani in drugi revni ljudje, vendar se mora vse izvršiti le z dovoljenjem hrastovške gospoščine. Nekaj dni zatem, 23. novembra 1625, ko je bil ustanovitelj špitala še živ, je bilo vpričo članov lenarškega trškega sveta Ivana Hauka, Jurija Embserja, Tomaža Sporerja in Štefana Kernpeisa popisano vse premično premoženje, ki ga je v testamentu določil za špital ustanovitelj. Tako je o začetkih lenarškega špitala zapisal eden najboljših poznavalcev srednjeveške zgodovine na Slovenskem, akademik prof. dr. Jože Mlinarič v članku, ki ga je že leta 1975 objavila Kronika. Akademik Mlinarič navaja ime Marko, medtem ko je v nekaterih člankih in virih zapisano tudi ime Maks Bernhardt.

Iz njegovega zapisa lahko razberemo, da je inventar špitala izkazoval kar precejšnje premoženje. V denarju 920 renskih goldinarjev, ki jih je Bernhardt zapustil v raznih valutah. Med zlatnino in srebrnino se navajajo trije srebrni prstani, zlat križec s kamnom, pas s srebrnim okovjem, srebrni pladenj, deset čaš in drugih posod, dvanajst srebrnih žlic itd. Inventar beleži tudi 37 cinastih skled, 24 krožnikov ter 34 vrčev raznih oblik in velikosti, veliko medeninaste posode in sedem svečnikov, od bakrene posode pa predvsem kotliče raznih velikosti, nadalje moško in žensko obleko, več kot deset postelj z opremo, razno perilo, orožje, kuhinjsko opremo in orodje. Ustanovitelj je zapustil na raznih krajih v petih kleteh okoli 50 štrtinov (okoli 27.500 l) vina, nadalje okoli 160 korcev (nad 6000 l) žita, tri konje z vso opremo, deset volov, šest krav in šestnajst svinj. Še istega 1625. leta toda že po smrti ustanovitelja špitala, je bilo kupljeno primerno zemljišče za zidavo špitalskega poslopja, v naslednjem letu pa je bil špital z vsem opremljen in pripravljen za sprejem oskrbovancev. Kakor ne vemo natanko za leto sprejema prvih oskrbovancev, tako tudi ne vemo, pod kakšnimi pogoji je Bernhardt špital ustanovil, ker nimamo njegovega ustanovnega pisma, ki je ali izgubljeno ali pa ga (kar je bolj verjetno) sploh ni dal zapisati.

Grb grofov Herberstein na špitalu v Lenartu. Foto: Maja Toš

Lenarški špital je deloval po določilih ustanovnega pisma Herbersteinov iz leta 1631 oziroma 1672. Kot je iz dokumentov razvidno, je do leta 1631 poleg špitalskih mojstrov imel neposredno nad špitalskim premoženjem roko sam gospod Hrastovški, ko je napravil dokončni obračun s trgom in s tem izročil premoženje v neposredno upravo špitalskim mojstrom. Grof je denar, ki ga je Bernhardt zapustil v raznih valutah, zamenjal za renske goldinarje, nekaj zlatnine in srebrnine odkupil, poplačal dolgove za umrlim ustanoviteljem ter ostanek izročil špitalskemu mojstru. Nekaj premičnin in nepremičnin je bilo tudi odprodanih. Dva vinograda, ki ju je zapustil Bernhardt, je Hrastovški zamenjal za druga dva. Vinograd, ki je bil pod gorsko palico knezov Eggenbergov, pa ga niso hoteli dati špitalu v hasnovanje, je vzel Herberstein, za špital pa kupil vinograd pri Zamarkovi, drugi vinograd, ki je ležal »am Sonegperg«, je zamenjal za svojega, ki je ležal na Viničkem Vrhu in ki je dajal letno do deset štrtinov (nad 5000 l) vina. V špitalu so imeli pravico do oskrbe vsi obubožani tržani ter drugi revni ljudje. Leta 1910 je hrastovška plemiška družina Herberstein izročila upravo nad špitalom lenarški trški občini. Tega leta je bil špitalski mojster Janez Muhič. špital je preživel prvo svetovno vojno in životaril vse do druge svetovne vojne. Takrat so se njegova vrata za revne in uboge dokončno zaprla.

Na tej lepo ohranjeni in že nekajkrat obnovljeni zgradbi tik pred vhodom v mestno središče Lenarta je ohranjen kamniti portal s segmentnim čelom, v katerem je na les naslikan aliančni grb grofov Herberstein. Okna pa ščitijo baročne mreže. Lenarški špital je lep primer značilne trške arhitekture 17. stoletja in je z občinskim odlokom zavarovan kot kulturni spomenik lokalnega pomena.