Pohorski bataljon so sestavljali borci I. bataljona Savinjskega odreda 2. grupe odredov (Kranjčev bataljon), ki so prišli poleti 1942, na Štajersko z Dolenjske, ter borci Šaleške in Savinjske čete 1. Štajerskega bataljona. Novembra so bili borci in borke ob reorganizaciji bataljona razdeljeni v tri čete in ženski vod. Komandant bataljona je bil Rudolf Mede – Groga, politični komisar Jože Menih – Rajko, komandirka ženskega voda pa Pavla Mede – Katarina.

Partizan in publicist Ivan Ferlež je v svoji knjigi o Drugi grupi odredov med drugim o tem zapisal: »Uničenje Pohorskega bataljona je bil vsekakor rezultat nenehnih, vsestranskih in sistematičnih naporov nemških okupacijskih oblasti, da bi na vsak način uničili ali vsaj onemogočili narodnoosvobodilno gibanje tudi v tem delu Štajerske, v še večji meri pa je bilo to tudi posledica grobih taktičnih napak, ki jih je zagrešil štab bataljona. Štab bataljona je povsem zanemaril obveščevalno službo. Dokler se je bataljon premikal po obširnem pohorskem območju in pogosto menjaval taborišča, mu številni gestapovski vohuni niso mogli slediti. Štab bataljona pa je očitno tudi spregledal, da bi ga Nemci na globoko zasneženem Pohorju utegnili napasti tudi s težkim orožjem in s takšno močjo, ki bi bataljonu onemogočila umik. Namesto da bi štab izbrane obrambne položaje zavaroval s širokim krogom patrulj in zased, se je ves bataljon zadrževal v sveže zasneženem taborišču in zavarovanje omejil le na običajna stražarska mesta.« To je bila velika taktična napaka poveljstva bataljona.

Poveljnik varnostne policije (Befehlshaber der Ordnungspolizei) v Mariboru generalmajor Otto Lurker je izdal povelje št. 106 za hajko proti Pohorskemu bataljonu dne 6. januara 1943. General Lurker je v uvodu k povelju dejal, da je bila ugotovljena povečana partizanska dejavnost severovzhodno in jugozahodno od Velikega vrha (1344 mnm). Po soglasnih poročilih je izhodiščna baza vseh njihovih zločinskih dejanj Veliki vrh, je ugotovil general. Izvidniške patrulje so sledile delu te partizanske enote v moči do 30 mož preko Lukanje in Osankarice do jezera na koti 1171 mnm (Črno jezero). Verjetno se zadržuje glavnina na zahodnih obronkih Velikega vrha. Moč skupine je mogoče šteti na 90 borcev, ki so oboroženi s puškomitraljezi, brzostrelkami, puškami in ročnimi granatami. Lurkerjevo povelje je bilo kratko: »Bandite ujeti ali uničiti!«. Razdelil je bližnjo okolico Velikega vrha na štiri sektorje in jo obkolil: I. sektor (komandant stotnik varnostne policije Plecko) je z enotami 4. čete Polizeiwachbatallion I Wien, 2. četo Polizeiwachbatallion Wiesbaden in 5. četo Polizeiwachbatallion Alpenland zaprl črto kmetija Lepej (nad cesto Šmartno na Pohorju proti slapu Mali Šumik) - Sv. Trije kralji (1181 mnm) - severno od kmetij Kos in Vovk do Osankarice; II. sektor (komandant stotnik varnostne policije Kreipel) je z enotami 3. čete 1. policijskega bataljona Alpenland 1. in 1. četo žandarmarije iz Maribora zaprl črto Osankarica - po serpentinasti cesti južno od kote 1239 mnm - potok Oplotnica - proti severozahodu do kote 1267 mnm; III. sktor (komandant stotnik Winkler) je s četo 350 mož alpskih lovcev iz 138. polka deloval od kote 1267 mnm - potok Černova - severni obronki Javorskega vrha (1336 mnm) - Janče - Stara Glažuta nad Lobnico; IV. sektor (komandant SA Sturmbahnführer Töscher) je z bataljonom vermanšafta zaprl črto Stara Glažuta nad Lobnico - kota 1150 - kota 1028 - kmetija Lepej. Ko je bilo ozemlje tako obkoljeno, se je začel obroč okoli sedme ure zjutraj, 8. januarja 1943, zapirati.

8. januarja 1943, je okoli 2000 mož zgoraj naštetih enot sovražne vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Do prvega hudega spopada je prišlo okoli tričetrt na dvanajst dopoldan. Nemci so imeli takoj 4 mrtve in 5 ranjenih. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili vsi ubiti. Le ranjenega partizana Franca Kunaverja - Sulca so Nemci ujeli živega. Julija 1943 so ga kot talca ustrelili na Ljubnem v Savinjski dolini. V poslednjem boju je padlo 69 borcev Pohorskega bataljona. Vse borce so Nemci odpeljali v avstrijski Gradec in jih pokopali na tamkajšnjem pokopališču v skupni neoznačeni grob.

Šarhova sinova Pepček in Venček. Foto: arhiv Hervardi