IN VENDAR SE PREMIKA ...
Med pospravljanjem novinarskih beležnic sem naletel na eno izpred kakšnih dvajsetih let in v njej naletel za terenski zapis o Trojiškem jezeru, ki je še vedno neurejeno in kot »speča Trnuljčica čaka princa«. Ob tem pa pripis, da je bila vnovič pripravljena študija za njegovo celovito ureditev in da se trojiškemu turizmu zdaj končno obeta pravi razcvet. Žal pa si nisem pri beležil datuma, kdaj se bo ta razcvet tudi zares pričel. Škoda, danes bi lahko na rovaš tega zapisal kaj dokumentarno poučnega.

Najprej za kratko osvežitev spomina. Gradiško ali Trojiško jezero leži pod trgom Sv. Trojica v Slovenskih Goricah. Posebno kuliso mu daje romarska cerkev sv. Trojice s samostanom, do katerega vodijo od kapelice pri jezeru lepo urejene romarske stopnice. To vse drži in drži tudi to, da je okoli jezera speljana 3 km dolga sprehajalna pot, ob kateri lahko vsi sprehajalci najdejo 20 označenih energijskih točk. Bojda to niso vse, saj so jih izmerili več kot 50. Trojiško jezero je nastalo konec 60-tih let minulega stoletja/ in ne v drugi polovici 19. stoletja, ko je zapisano v mnogih predstavitvah na razno-raznih spletnih straneh. Takrat so se na trojiški gmajni še veselo pasle krave/. Jezero je eno od petih akumulacijskih jezer v Pesniški dolini, ki so bila zgrajena kot zadrževalniki visoke vode, katero bi lahko uporabljali tudi za namakanje polj. Tega doslej še ni bilo. Po površini meri 44 – 45 ha, po dolžini 1260 metrov in po širini 280 metrov, njegova največja globina pa znaša 5,5 metra. Je priljubljen kraj za rekreativce in ribiče, ki imajo ob jezeru tudi možnost kampiranja. Vse lepo in prav.

V preteklosti so ribiči svoj del »obveznosti« do te »vode« opravili, nihče jim ne sme očitati, da niso skrbeli za čisto okolje, za ribiški turizem in s tem za promocijo jezera. In to več kot solidno, sploh, če se spomnimo na izjemno odmevna mednarodna tekmovanja mladih ribičev za pokal Alpe – Jadran, ki jih je v Sv. Trojici organizirala RD Pesnica. Ta je bila tudi pobudnica za sanacijo nasipa in je v okviru možnostih skrbela za red in čistočo. Kolikor se je pač dalo. Ribiči so tako kot mnogi obiskovalci jezera pozdravili lokal Žaba, ki je napovedal nove čase in bil izjemno prijetna »osvežitev«. Zdaj že leta zaprt sameva in čaka, kaj bodo z njim storili novi lastniki. Žaba je bila pridobitev, ki je veliko obetala in bila del paketa nastajajoče osvežilne ponudbe. Vmes je za krajši čas novi najemnik lokala vneto poizkušal lokal spraviti k življenju in očitno kmalu obupal. Škoda. Ne smemo prezreti tudi prizadevanj TD Trojica, ki je na lepi lokaciji zgradilo brunarico in jo ponujalo v uporabo mnogim najemnikom. Ob njej so se dogajali pikniki in razna srečanja in to je bilo vse. Je pa treba omeniti ureditev zdravilnega parka in zdravilnih točk iz časa prejšnjega občinskega vodstva leta 2014, ki so bile lepo sprejete in na njih se marsikdo še danes ustavi. To je bila takrat dobra poteza, ki se obrestuje. Veliko se je znova govorilo o dolgoročnih rešitvah,nastajali so projekti in nove zamisli, voda v Trojiškem jezeru je valovala, ribe so ali niso prijemale, mnogi sprehajalci in rekreativci pa so bentili, da pri jezeru ne morejo dobiti niti kozarca hladne vode. Imeli so prav.

Potem se je vendarle začelo obračati na bolje. Če ne bi bilo lanskih omejitev zaradi epidemije, bi bil preobrat še bolj viden. Ob brunarici je nastajalo novo žarišče, počasi so ob nedeljskih popoldnevih prihajali gostje, od vsepovsod in toliko, da domačini včasih niso imeli prostora. Celo v času omejitev gibanja zaradi corone se je moral vljudno oglasiti župan in prositi, da naj obiskovalci, ki so pri Trojici vedno dobrodošli, le spoštujejo ukrepe. Obala jezera se je začela načrtno čistiti in urejati, pri brunarici je nastalo manjše parkirišče, v jezero so od nekod prišli še bobri, PD Hakl je postavilo plezalno steno, jeseni lani se je zgodila Trilogija. Leto, vredno vpisa v kroniko dogodkov trojiške občine. Letošnje leto je postreglo z lepo urejenim postajališčem za avto dome, tik ob njem je začela poleti delovati okrepčevalnica s hitro hrano in osvežilnimi pijačami, otročad pa je razveselila ponudbe sladoleda. Sobote in nedelje so bile prepolne in tudi ob dopoldnevih in večerih so prišli ljudje na osvežitev in prigrizek. In nič drugače ni bilo ob brunarici. Njeno okolje so zapolnile preprosto narejene mize in klopi za posedanje o pitju kave ali osvežilne pijače, označeni so bili deli obale, kje se sme in kje se ne sme ribariti, postavljene so bile ovire za avtomobile pri kapelici pod romarskimi stopnicami...Tudi parkirišče ob vhodu iz trojiške oz. porčičke smeri je označeno, velja režim parkiranja in to je to. Zdravilne točke so še naprej dobro obiskane, tudi mlado sadno drevje ob brunarici lepo raste ( nekaj dreves se je sicer posušilo), ribiči na nasipu prirejajo razna tekmovanja in ribarijo. Ujeli so celo nekaj trofejnih krapov, ne pa tudi somov, ki se ne pustijo ugnati za vsako ceno. Ob celotni obali so koši za smeti, klopi, labodji mladež, izobilje rac mlakaric, ve se, kje je dovoljeno kampirati, kje se sme prižgati odprti ogenj in to je to! Drobni koraki v pravo smer, ki zdaj res nakazujejo, da se »speča trojiška Trnuljčica prebuja«. Dolgo je trajalo, a nikoli ni prepozno. Sploh, če se bodo začetni koraki nadaljevali.

Stari pregovor sicer pravi, da se dneva ne sme hvaliti pred večerom – a kljub temu se zdi, da je ob Trojiškem jezeru le zavel sveži veter in napovedal začetek novega poglavja trojiškega turizma. Ta pa seveda ni samo jezero, temveč zaokrožena celota bogastva naravne in kulturne dediščine /romarska cerkev, samostan, samostanka klet, kamnolomi v Oseku ipd.), kulinarične in vinske ponudbe, predvsem pa učinkovite promocije, dobre organizacije in prijaznega nasmeha domačinov v skladu s starim sloganom, da »smo turizem ljudje«. V trojiški turistični malhi pa se skriva tudi nekaj posebnosti, ki jih predstavljajo tradicija romanj (to so bile prve oblike turističnih potovanj), staro trško jedro, kulturno izročilo, lovski in ribiški turizem..In še kaj se najde. Zrelo jabolko, v katerega se res splača ugrizniti!

 Račji jutranji vrvež je pri Trojiškem jezeru vedno paša za oči. Foto: Marjan Toš.