Radikalni raznarodovalni ukrepi nemške okupacijske oblasti so močno prizadeli tudi narodno zavedno prebivalstvo osrednjih Slovenskih goric

Ob dnevu upora proti okupatorju (27. april) se je treba poleg vsega drugega spomniti tudi radikalnih izgonov zavednega slovenskega prebivalstva med nemško okupacijo 1941–1945, ki so bili del nemške raznarodovalne politike in uničenja Slovencev kot etnične skupnosti. Glavni val izgonov se je sicer vršil poleti 1941, prvi izgoni pa so se začeli že aprila 1941.

Pri odločanju o ljudeh za izgnanstvo so imeli pomembno vlogo člani Kulturbunda (Schwäbisch–Deutscher Kulturbund je bila ustanovljena leta 1920 v Novem Sadu kot krovna organizacija nemške manjšine v predvojni Jugoslaviji. Po prihodu nacistov na oblast so se mnogi njeni člani na veliko ukvarjali z obveščevalno dejavnostjo in so do aprilske okupacije Jugoslavije leta 1941 nacističnemu Gestapu v vseh večjih krajih pripravili popolne spiske vseh narodno-zavednih Slovencev). Nemci in pripadniki Kulturbunda so zavedne Slovence na veliko žalili in nekaterim celo očitali, da so »židovskega porekla«.

V Slovenskih goricah je nemška oblast najprej izgnala zavedne Slovence iz Lenarta, Cerkvenjaka in iz Sv. Trojice. Že 20. aprila so aretirali in odpeljali v mariborsko meljsko vojašnico prve izgnance iz Lenarta, med katerimi sta bila sodnika Otmar Cvirn in Franjo Vogrinec, lovski čuvaj Feliks Ciuha, gostilničar Franc Arnuš, trgovka Ana Bajgot, ključavničar Krajnc, lenarški kaplan Vodeb, družini Polič in Šinkovec, Ana Letnik iz Voličine, Lucijan Janež in Minka Potrč iz Lormanja. Iz Sv. Trojice v Slovenskih Goricah so 29. aprila 1941 v meljsko vojašnico odpeljali tri patre (Ladislav Pintar, Vladimir Bobek in Ildefonz Langerholc), kasneje pa še patra Henrika Damiša in tri brate (Teofil Vodeb, Daniel Groblar in Erazem Jakopec). Skupaj z mariborskimi in nazarskimi brati so jih prepeljali v Slavonsko Požego, od koder so šli v razne hrvaške kraje. Pred nacisti je zbežal tudi starosta lenarškega Sokola dr. Milan Gorišek z družino. Novo domovanje so našli v Banja Luki.

Izgnance so najprej odpeljali v meljsko vojašnico v Mariboru, od tam pa na mariborsko železniško postajo, kjer so jih naložili v živinske vagone in odpeljali proti Hrvaški, Bosni in Srbiji. V Slavonski Požegi so jih večino razmestili v razne dele NDH. Tam so jih od nemških gestapovcev prevzeli hrvaški ustaši. V Bosno in Srbijo so odpeljali zlasti zavedne Slovence iz Maribora in iz obmejnih krajev Slovenskih goric. Med temi je bilo tudi veliko zavednih Primorcev, ki so se po prvi svetovni vojni naselili v teh krajih. Še posebej obsežni so bili izgoni zavednega slovenskega prebivalstva iz območja obmejnih šolskih okolišev Sveta Ana in Lokavec. Iz tega območja so po navedbah v šolski kroniki za obdobje 1941–1945 Nemci večino zavednih ljudi izselili na Hrvaško, med njimi celo nekaj tistih, ki so ob aprilskem napadu na Jugoslavijo leta 1941 Nemce pozdravili. V šolski kroniki za nekdanjo osnovno šolo Lokavec (danes podružnica matične šole na Sveti Ani), je njen ravnatelj Jože Kert decembra 1946 zapisal, da »so premoženje izgnancev in tudi slovenskih učiteljev, ki so se takoj po okupaciji aprila 1941 umaknili iz kraja še pred izgoni zavednega slovenskega prebivalstva, plenili domačini. Še posebej so se izkazali člani Kulturbunda«. Člani te organizacije so že nekaj let pred okupacijo opozarjali nase in širili nacistično ideologijo. Ob Hitlerjevih rojstnih dnevih pa so na veliko prižigali kresove ob meji. Aprila 1941 so vzhičeno, navdušeno in svečano pričakali Nemce in med okupacijo izvajali aktivno nacistično propagando ter uživali privilegije okupacijske oblasti, v kateri so sami aktivno sodelovali.

Zaradi izgonov je prebivalstvo zelo trpelo. Posestva slovenskih izgnancev in izseljencev v obdobju 1941–1945 so bila zanemarjena, propadalo je zlasti sadjarstvo. Nemški okupatorji so na domove izseljenih slovenskih družin iz območja Lokavca in Svete Ane naseljevali Nemce iz bližnje Apaške doline in zanimivo - ne iz drugih delov rajha. Novi gospodarji se razen izjem niso posebej izkazali in izgnanci so po vrnitvi na domove našli slabo obdelana posestva, hleve brez živine in kmetijskih strojev. Vse je bilo treba začeti na novo.

Na izgone in žrtve med izgnanci med nemško okupacijo 1941 – 1945 spominja tudi spomenik na lenarškem pokopališču.