17. junija 1196 se Lenart prvič omenja v pisnih zgodovinskih virih - V 825 letih od Admonske postojanke Radehove do središča Slovenskih goric

17. junija bo minilo okroglih 825 let od prve pisne omembe Lenarta v pisnih zgodovinskih virih. Današnje središče Slovenskih goric je v dolgih stoletjih doživljajo vzpone in padce in se iz nepomembne admontske postojanke ter manjšega štajerskega trga razvilo v prepoznavno upravno-politično, kulturno, gospodarsko-zaposlitveno in trgovsko-oskrbno središče pokrajine med Dravo in Muro. Leta 1989 je bil Lenart razglašen za mesto in od takrat naprej beleži dinamični razvoj na vseh področjih. Desetletja po drugi svetovni vojni je bil Lenart sinonim za manj razvita območja v nekdanji  SR Sloveniji in šele po letu 1970 se začne njegov gospodarski, industrijski in urbanizacijski preporod. Ta je po krizi v začetku 90-tih let minulega stoletja nekoliko zastal, a se kmalu pobral in od takrat se mesto Lenart s svojim zalednjem  dokazuje kot resnično središče osrednjih Slovenskih goric. Je sedež istoimenske občine in Upravne enote, doživel je prometno prenovo in zdaj čaka še na dodato prometno razbremenitev z izgradnjo severne lenarške obvoznice. Izrednega pomena bo tudi izgradnja centralne čistilne naprave.

Prvotno je bil Lenart last deželnih knezov, potem pa od leta 1227 do konca fevdalne dobe podložen bližnji gospoščini Hrastovec. Zametki Lenarta segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime. Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov (to so bili bogati fevdalni gospodje in koroški vojvode), že leta 1196 pa je bil kraj v lastni šenpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se listinski tudi prvič omenja in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V omenjeni buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah – pri sv. Lenartu (apud Sanctum Leonardum). Iz tega moram sklepati, da je tedaj cerkev sv. Lenarta že stala.

Velik pomen za razvoj Lenarta, kakor tudi njegove širše geografske okolice, gre pripisati dejstvu, da je že pred nastankom hrastovškega gospostva te kraje zajela cerkvena organizacija. Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina. Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za sam razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem  prostoru. Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti. Dovolj je bilo tudi pitne vode, saj je Lenart že od nekdaj slovel po vodnjaki s kvalitetno pitno vodo. Na slemenu se je  uveljavila pravilna parcelacija zemljišč, v kraju se je lepo razvijala obrt. V srednjeveškem času se je njegova trška funkcija prav zaradi ugodne prometne lege, tranzitnih poti in razvite obrti krepila. Trški sodnik se omenja leta 1332, volili so ga vsi polnopravni tržani, potrjeval pa hrastovški gospod. Zgodovinarji ob tej letnici opozarjajo, da so bile Lenartu uradno priznane trške pravice šele v času vladarja cesarja  Friderika III. (1435 – 1493) leta 1447. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem letnih živinskim sejmov.

To je samo nekaj važnejših zgodovinskih paberkov, na katere je ob 825-letnici prve omembe vredno opozoriti. Ob vsem spoštovanju  do vsega ostalega, kar je Lenart v preteklosti doživljal. Bil je najlepši primer narodnostnih bojev med Slovenci in Nemci v desetletju pred prvo svetovno vojno, leta 1918  je pomagal generalu Maistru v bojih za slovensko Štajersko in Maribor,  imel je izredno vplivno in aktivno društvo Sokol, med obema vojnama se je celo elektrificiral, med drugo svetovno vojno je doživel nemško okupacijo in vse tegobe vojnega časa ( izgoni zavednih Slovencev, deportacije v koncentracijska taborišča, streljanje talcev), po vojni leta 1945 pa je bil tudi priča povojnim zunajsodnim pobojem v bližnjem zbirnem taborišču OZNE na gradu Hrastovec. Ljudi je prizadela obvezna oddaja, kolektivizacija kmetijstva ( KOZE ) in težave zaradi občutnih socialnih stisk. A vse je vendarle premagala volja do življenja, neizmerni optimizem slovenskogoriških ljudi in vera v napredek. In ta se je zgodil!

Središče Lenarta je doživelo prvo celovito prometno prenovo pred 60-timi leti, torej leta 1961