Zveza veteranov vojne za Slovenijo je v sodelovanju z Vojaškim muzejem slovenske vojske pripravila dokumentarno razstavo, katera zdaj gostuje v benediškem medgeneracijskem centru.

Razstavo je v Benedikt kot del letošnjih programskih zavez pripeljala lenarško Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo. Na odprtju sta spregovorila predsednik združenja Jože Majcenovič in benediški župan mag. Milan Repič. Razstava je izrazito dokumentarnega značaja in je postavljena v panojski tehniki. Sporočilno je izjemno bogata in verodostojna, kar jo uvršča med najboljše tovrstne razstavne projekte v Sloveniji. Besedila, ki spremljajo dokumentarno gradivo, so kratka in jedrnata, razumljiva in dovolj informativna tudi za vse tiste obiskovalce, ki te tematike ne poznajo. Avtorji razstave so že med pripravo poudarili, da je najbolj dobrodošla za mlade, ki tega prelomnega obdobja slovenske zgodovine niso sodoživljali. Avtorji razstave so: Albin Mikulič, ppk. mag. Zvezdan Markovič, mag. Mladen Horvat, Vlado Žgeč, dr. Marjan Toš, Mitja Jankovič, Slavko Malešič in Ladislav Lipič. Spremlja jo tudi krajša zloženka.

Tematska razstava »30 let vojne za Slovenijo«, katero je pripravila krovna veteranska organizacija Zveza veteranov vojne za Slovenijo, ima temeljne nastavke v razstavi, ki jo je na to temo že pred dvema desetletjema pripravil Vojaški muzej Slovenske vojske. Zato so se njeni avtorji vsebinsko naslonili na temeljna poglavja iz časa pred demokratizacijo Slovenije, med njo in predvsem iz časa, ko se je rojevala demokratična Slovenija in terjala tudi veliko angažiranje za obrambo pridobljene samostojnosti in suverenosti. Besedila na razstavnih panojih so zgolj povzetki opisov dogajanja v posameznih omenjenih obdobjih, katere razstava obravnava v širšem kontekstu in jih od prvega do zadnjega postavlja v čas in prostor, vzročno in posledično, historično objektivno in vsebinsko razumljivo. Avtorji razstave so se zavedali omejenosti njenega obsega, predvsem pa načina prezentacije vsebine, ki se ne vrti zgolj okoli muzejskega predmeta ali predmetov (kar je sicer poglavitni del vsake muzejske razstave), pač pa ta zgodovinski čas prikazuje s pomočjo razstavnih panojev. Tekste dopolnjuje dokumentarno gradivo, dokumenti in fotografije. To dvoje lahko pove mnogo več, kot suhoparno in razvlečeno besedilo. Kljub omejenemu obsegu so se skušali potruditi, da bi bil spekter besedil, ki jih ponujamo obiskovalcem, zelo širok. Temeljnim vsebinam iz tega obdobja sodobne (novejše) slovenske zgodovine, so dodali nekaj novih, doslej slabo ali celo nepojasnjenih poglavij (na primer delovanje oskrbovalnih enot med osamosvojitveno vojno), katera še čakajo raziskovalce.

V sicer skromni, a vsebinsko dovolj strnjeni zloženki so med drugi zapisali, da si z razstavo predvsem želijo prispevat droben kamenček v mozaik ohranjanja javnega in zgodovinskega spomina na čas slovenske demokratizacije in osamosvojitve z vsemi historičnimi nastavki (procesi) vred. Nič se ni začelo in končalo leta 1990, saj so korenine osamosvajanja mnogo globlje. Nastanka samostojne slovenske države, ki so jo slovenski teritorialci in miličniki ubranili v junijsko-julijski vojni leta 1991, ne bi bilo brez treh trdnih stebrov slovenskega uporništva 20. stoletja, ki so jih postavili general Maister s svojimi borci leta 1918, uporniški partizani in sodelavci narodno osvobodilnega gibanja med okupacijo in razkosanjem Slovenije 1941 – 1945 in za konec seveda bojevniki zoper JLA v vojni za Slovenijo 1991. Z veliko pomočjo in enotnostjo državljank in državljanov Slovenije, ki znali skupaj stopiti na barikade za obrambo samostojnosti. Gre za dragoceno prezentacijo, ki temelji na dejstvih in ne poveličuje ne posameznikov in ne skupin »pravih« in »nepravih« osamosvojiteljev, pač pa izpostavlja veliko enotnost in sodelovanje ljudi z obrambnimi strukturami, nesporna zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do ustanovitve samostojne slovenske države leta 1991 in nekaj izbranih dogodkov iz  vojnega časa med junijem in julijem 1991 do brionske konferece, ki so vredni večje pozornosti.