Druga svetovna vojna je bila največja preizkušnja v zgodovini slovenskega naroda, evropskih narodov in človeštva sploh. Uničenju so bili namenjeni številni narodi, tudi slovenski. Bodisi etnocidu – nacionalnemu uničenju – bodisi genocidu ali kombinaciji enega in drugega. Ta kombinacija je bila pri slovenskem narodu prisotna najprej v nemški okupacijski coni.
77 let po koncu 2. svetovne vojne še vedno nimamo povsem popolne in kristalno čiste slike o njenih žrtvah. Običajno se opiramo na podatek, da je vojna terjala do 50 milijonov mrtvih (v novejšem času se pojavlja številka okoli 60 milijonov). Od tega slabih 6 milijonov (5,7 milijona) deportiranih na podlagi rasističnih zakonov in 5 milijonov političnih internirancev. V te številke so zajeti tisti, katerih smrt je bila neposredna posledica vojne, ne pa tudi tisti, ki so umrli zaradi vojne, ker ni bilo dovolj hrane in zdravniške nege, ker so doživeli hude čustvene in duševne pretrese itd. Tudi metodologija ugotavljanja žrtev vojne je zelo različna (ponekod na primer so mešali pripadnike odpora s civilnimi žrtvami vojne, kar ni bilo logično). V nekdanji Sovjetski zvezi je vojna terjala okoli 18 do 20 milijonov smrtnih žrtev, od tega tretjino civilov in med njimi 1,2 milijona Judov. Od Nemčije (skupaj z Avstrijo) je vojna zahtevala več kot 6 milijonov mrtvih, od tega 3 milijone in 250.000 tisoč vojakov. Na tretjem mestu je Poljska, kjer je vojna terjala več kot 5 milijonov življenj, med njimi od 2,3 do 2,9 milijona Judov. Za nekdanjo skupno državo Jugoslavijo je dolgo veljal podatek, da je druga svetovna vojna terjala 1,7 milijona smrtnih žrtev. Zdaj operiramo s številom 1,1 milijona smrtih žrtev vojne na območju nekdanje Jugoslavije, kar predstavlja 5,8 odstotka prebivalstva. Ta bo tudi ostala, kot najbolj realna številka.
Slovenijo lahko uvrstimo v jugoslovansko povprečje, saj imamo v obdobju od aprila 1941 do januarja 1946 dobrih 97.500 smrtnih žrtev, kar predstavlja 6,5 odstotkov prebivalstva (podatki zajemajo tudi po vojni pobite v izvensodnih pobojih). Od tega je bilo po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani 27.135 žrtev v partizanskih enotah, 35.717 žrtev med civilisti, 13.406 med slovenskimi domobranci, 468 med slovenskimi četniki, 846 pripadnikov vaških straž, 9.759 mobilizirancev v nemško vojsko, 1.172 mobilizirancev v italijansko vojsko in 415 mobilizirancev v madžarske oborožene enote. Partizanski revolucionarni teror je povzročil 24.000 žrtev (največ po vojni), protirevolucioarni ali protikomunistični tabor/pripadniki slovenske kolaboracije/ pa 4.400 žrtev. Med žrtvami je tudi nekaj udeležencev evropskih odporniških gibanj, ubitih zavezniških vojakov in padlih vojakov jugoslovanske kraljeve vojske ob aprilskem napadu sil Osi na Jugoslavijo. Po novejših podatkih je druga svetovna vojna terjala smrt 15 milijonov vojakov, med katerimi naj bi bilo okoli 2 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov. Beguncev iz vzhodne Evrope in Sovjetske zveze je bilo več milijonov.
Ko govorimo o žrtvah vojne 1939 – 1945 moramo posebej izpostaviti tragedijo holokavsta. V njej je izgubilo življenje okoli 6 milijonov Judov, tudi 587 slovenskih. Številka pa še ni dokončna. Najbolj so trpeli Judje v Prekmurju, ki so bili deportirani v nemška uničevalna taborišča v kontekstu uničenja madžarskih Judov aprila 1944. Preživela jih je samo peščica. Te žrtve imajo spomenik na judovskem pokopališču v Dolgi vasi pri Lendavi in na nekdanjem židovskem pokopališču v Murski Soboti. Posebna kategorija žrtev vojne so bili pobiti Romi in Sinti, kateri se tudi vračajo v javni in zgodovinski spomin. Tako je tudi prav, vse žrtve vojne si zaslužijo spoštljiv spomin, označene grobove in imena. Seveda pa to ne pomeni potvarjanja zgodovinske resnice – ve se, kdo je bil na strani zmagovalcev in kdo na strani poražencev. Žrtve pa so bili eni in drugi.