Fran (Franjo) Štupica je pred 120 leti iz gorenjskega Tržiča prišel v notarsko službo v Lenart, v središče Slovenskih goric. Takoj je ustanovil Narodno napredno (liberalno) stranko in bil je podpornik slovenstva. Z narodnostnega vidika in v prizadevanjih za krepitev slovenstva je zagovarjal radikalno smer. V začetku svojega narodnopolitičnega delovanja je sodeloval tudi pri lenarški Posojilnici, kjer pa ni dobil vodilne besede, zato se je sprl z njenim vodstvom.

Nato je skupaj z nekaterimi vidnejšimi slovenskimi tržani ustanovil Glavno hranilno in posojilno društvo Slovenskih goric. V tem zavodu je videl priložnost za hiter zaslužek. Svoja najeta posojila pri slovenskih denarnih zavodih je posojal obubožanim kmetom po visokih obrestih. To početje je kmalu prišlo na dan, zato so mu posojila odpovedali. Da bi rešil svoj materialni položaj, se je zatekel k ptujski Sparkasse in se hkrati odpovedal narodnopolitičnemu udejstvovanju v Lenartu.

Že leta 1906 je bil pobudnik ustanovitve društva Sokol, vendar se je ustanovitev nekoliko zavlekla. Ustanovni občni zbor Sokolskega društva Lenart je bil sklican 9. avgusta 1908 v dvorani Posojilnice pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Prvemu upravnemu odboru Sokolskega društva Lenart je predsedoval notar Franjo Štupica, pozneje pa je vse pobude in vodenje društva prevzel dr. Milan Gorišek.

Štupičeva vila v Zavrhu. Foto: osebni arhiv

Notar Franjo Štupica je bil Maistrov mladostni prijatelj že iz študentskih let na Dunaju. To prijateljstvo se je pozneje preneslo tudi na njuni družini. Notar Štupica je bil trikrat njegov gostitelj v Zavrhu, kjer je imel vilo z bogato vinsko kletjo in lepo urejene vinograde. Po prvi svetovni vojni se Franjo Štupica s politiko ni več ukvarjal, temveč se je umaknil v svoje vinograde in podeželsko vilo v Zavrhu, kjer je imel bogato vinsko klet in prideloval kakovostno vino. 

Notar Franjo Štupica je Maistra na oddih v Zavrh povabil po njegovi prisilni upokojitvi leta 1923. V spominu domačinov in okoličanov je ostalo, da je Maister v Štupičevi vili pisal pesmi, saj ga je navdihovala lepota Slovenskih goric. Še raje se je družil z gostiteljem, obiskoval njegove vinograde ter se srečeval z domačini. Na oddih v Zavrh je general prvič prišel leta 1924, nato še leta 1925 in 1929. Želel si je priti še kdaj, vendar mu bolezen tega ni dovolila. Štupičevi in Maistrovi so ostali prijatelji tudi po generalovi smrti. Notarsko službo je opravljal vse do smrti leta 1937. Pokopan je na lenarškem pokopališču.