V 93. letu starosti  se je poslovil Franc Lasbaher, kmetovalec iz Spodnje  Senarske v občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Vse življenje je obdeloval zemljo in se preživljal s trdim delom na rodni grudi, ki mu je v življenju pomenila največ. Kot deček je spoznaval težko življenje na kmetiji med obema svetovnima vjnama, ki ga je po otroštvu kmalu   oblikovalo v  trdnega in odločnega, predvsem pa vztrajnega in pokončnega moža, kateri ni klonil pred nobeno preizkušnjo. Ljubezen do zemlje, do njenih darov, do narave in vsega živega v njej nasploh, mu je bila očitno položena  že v zibelko. Zemlji je posvetil  vse življenje in ji ostal zvest do konca. Pošten in iskren do sebe in do drugih.

Lasbaherjeva domačija je bila od nekdaj zgled umnega kmetovanja in gospodarjenja. Franček, kot smo ga klicali vsi, ki smo ga poznali in z njim prijateljevali,  je kot naravno talentiran kmet dobro vedel, kaj in koliko mu lahko pri delu pomaga znanje. Tega se ni nikoli branil in že pred desetletji je veljal za enega najbolj razgledanih kmetov v širšem okolju. Vedno je znal  stopiti  v korak s časom. Ko je konjske vprege zamenjal traktor, je bil  na Frančekovem dvorišču med prvimi v vasi. Sledila je vsa ostala mehanizacija, do najmodernejših strojev zadnjih let. Vse to mu je  olajšalo delo. Njemu, njegovi soprogi in tudi otrokom, ki so zrasli na zemlji in se od očeta veliko naučili. Pri njem so se ustavljali mnogi častni in ugledni  ljudje, stanovski prijatelji in strokovnjaki. Slednje je vedno rad vprašal za koristen nasvet.  Verjel je namreč  v stari pregovor, da »kdor jezika špara, kruha strada«. Franček je imel kruha vedno dovolj, zase, za družino in za druge. Od njegove mize ni nihče odšel lačen ali žejen. Lepa stara navada, ki je pri tej hiši ostala.

Frančeka sem spoznal kot bosonogi deček, ko sem mimo njegove domačije nosil mleko v bližnjo zbiralnico. Velikokrat sva se pogovarjala, v meni je vzbujal velikansko zaupanje in izredno spoštovanje. Tudi kot  mlad novinar sem se večkrat ustavil pri njem in posnel mnogo radijskih intervjujev. Bil je preprost, a iskriv in tudi šaljiv sogovornik. Poznal je mnoge dogodke, poznal je mnogo ljudi, njihove tegobe, radosti in tudi žalosti. Kmetijsko problematiko in razmere je obvladoval do obisti.Franček je bil tudi velik prijatelje naše zelene bratovščine iz Dobrave.V lovski družbi pri lovskem domu v Dobravi se je dobro počutil.Lovcem je pomagal pri gradnji lovskega doma, vozil je uplenjeno divjad po nekdanjih velikih skupnih lovih, rad je obiskal tudi lovsko veselico in se zavrtel v ritmu polke in valčka. Najprijetejša pa so bila jutranja srečanja z njim v lovišču. Zgodaj je vstajal in odšel na njive ali travnike po travo in deteljo za njegove  domače živali. Večkrat sva se srečala še v mraku,se na hitro  pozdravila in vedno mi je zaželel »dober pogled«. Vesel je bil, ko smo se lovci po jesenskem lovu v tem revirju ustavili  na njegovi domačiji. Bil je prijazen gostitelj, darežljiv, šaljiv in nasmejan. Takšen bo tudi za vedno ostal v našem lepem spominu.  Lovci smo mu  hvaležni za vsa dobra dela v naravi, saj je  bil resnični varuh življenja in z dejanji prepričan naravovarstvenik: »Za vse je dovolj, za ljudi in za živali«. Takšnih, kot je bil on, ni veliko, zato bomo  tudi v zeleni bratovščini Frančeka toliko bolj pogrešali.