Na preži in iz mojega zornega kota
O gradu Hrastovec ni treba pisati na dolgo in široko, saj je njegova bogata zgodovina, vloga in pomen v preteklosti ter v novejšem času javnosti bolj ali manj poznana. Zdaj ni več skrivnost, da bo kmalu izpraznjen, saj je SVZ Hrastovec s pomočjo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve zgradil novo, izjemno domiselno bivalno enoto za 70 varovancev v Lenartu. Po njihovi preselitvi grad sicer še ne bo povsem prazen, a se bo najbrž kmalu zgodilo tudi to, je prepričan direktor SVZ Hrastovec Aleksander Gungl. Veličastni objekt, poln zgodovine, srhljivih zgodb o čarovništvu in grajskih ječah ter o trpljenju taboriščnikov leta 1945 v takratnem taborišču OZNE, pričakuje nove svetlejše in mozaične podobe dogajanja, ki mora biti premišljeno, ustvarjalno, prežeto z zgodovino objekta in z novimi priložnostmi jutrišnjega dne. Ne za včeraj in tudi ne za danes, pač pa za jutri! Vse drugo je strel v koleno, sploh prazno mlatenje slame vseh, ki kaj vedo ali si domišljajo da vse vedo. Grajske stavbe niso mali zalogaj. Lep primer nam je lahko bližnja Dornava. Tudi usoda gradu Borl je zaradi mencanja in modrovanja dolgo visela v zraku. Zdi se, da je lahko za Hrastovec solidna rešitev pobuda skupine študentov z mentorji iz ljubljanske Fakultete za arhitekturo v sodelovanju z Inštitutom UL za trajnostno dediščino, kjer so v sklopu raziskovalne delavnice Revitalab Hrastovec predstavili tri različne revitalizacije gradu. Rešitve so na dlani, a vseeno je treba zelo dobro premisliti, katere in v kolikšnem času so dejansko uresničljive. Sam na mlade veliko dam, a vseeno počakajmo, dneva pred večerom ni dobro hvaliti.

Za razmislek, kaj z gradom narediti, ne bo odveč kratek skok v preteklost. Slovenske gorice so bile, kakor velik del današnjega slovenskega ozemlja, od konca 9. stoletja močno izpostavljene vpadom Ogrov. Ti so se bili v drugi polovici 10. stoletja zaradi poraza na Leškem polju (leta 955) prisiljeni odpovedati svojim pohodom čez osrednje slovenske pokrajine in tako se je prebivalstvo širše okolice današnjega Lenarta znašlo blizu nevarne ogrske meje, ki je vse do prve polovice 13. stoletja potekala približno po prostoru med sedanjo Gornjo Radgono in gradom Borl. V ta vmesni čas gre umestiti začetek hrastovške obmejne trdnjave – strelskega dvorca za obrambo pred vpadi Ogrov. Ozemlje, na katerem se je kasneje razvil grad Hrastovec, je sprva spadalo k mariborskemu zemljiškemu gospostvu. Toda grad se je že pred letom 1227 skupaj s podložniško okolico izluščil iz njega, saj se v urbarju iz istega leta več ne omenja. Kasnejša zgodovina gradu je tesno povezana z zgodovino bližnjega Lenarta. Najdalj so z njim gospodarili in bili do konca aprila 1945 zadnji njegovi lastniki Herbersteini, ki so ga imeli bolj za lovski dvorec in poletno počivališče. Osrednji jim je bil grad na bližnjem Ptuju.

Hrastovec je povezan tudi s čarovniškimi procesi v 17. stoletju, ki bi lahko bili eden od navdihov za morebitne bodoče vsebine. Gre za eno od priložnosti, da se ta čas osvetli in na sodoben muzeološki način ponudi obiskovalcem. Ne gre zanemariti legende o lepi Agati in Ivanu Frideriku Herbersteinu ter Črnem lesu, kjer so po obsodbah na gradu Hrastovec usmrtili obsojene. Črni križ pri Hrastovcu je legenda, je mit, ki se ga da umestiti v bodoče vsebine revitaliziranega grajskega poslopja. Sploh v povezavi z mogočnimi gozdovi v okolici in s srednjeveškim lovom ter lovskimi pojedinami v grajski viteški dvorani. Nov izziv, ki ima kulinarično – vinske primesi in je lahko vključen v turistično ponudbo. A samo na izviren način. Pri tem ne smemo prezreti niti priložnosti, ki jo ponuja ohranjeni del grajske kleti. Tam je skritega še marsikaj. Glede na razpoložljive prostore je možno urediti zanimiv zgodovinski kotiček o ruskih emigrantih in emigrantski gimnaziji med obema svetovnima vojnama v minulem stoletju. To je skoraj povsem neznano. Nekaj podobnega velja za prikaz razmer in usod zaprtih v zbirnem taborišču Ozne v Hrastovcu od maja do septembra 1945. Spet historično, antropološko in hkrati pietetno spoštljivo sporočilo v kontekstu današnjega časa nestrpnosti. Viteška dvorana sama po sebi po prenovi ponuja enega najlepših kulturnih prostorov, koncerti, literarni večeri, glasbena in pogovorna omizja višjega ranga, srečanja z likovnimi umetniki, predstavitve knjig. Grajsko dvorišče je prekrasen prostor za izvedbo porok in poročnega slavja v izvirnem grajskem okolju. S fotografiranjem na edinstvenih baročnih grajskih stopnicah. Gre za pravi biser, ki se ga da tržiti tudi za različne prospekte in turistično promocijska gradiva.

Dodana vrednost omenjenih vsebin pa so čudoviti grajski ribniki. Okolje ni degradirano, ob njih so sprehajalne poti, lahko tudi s krajšimi vsebinami zgodovine gradu in okolice. In v navezavi na nekoč prav tako grajski ribnik Komarnik, zdajšnji krajinski park, kar predstavlja prijetno pešačenje od Hrastovca ob Pesnici do Črnega lesa, ki ponuja mir in tihoto. To so po mojem lahko vsebinski izzivi za prihodnji Hrastovec, ko bo ostal brez stanovalcev. O arhitekturni ali gradbeni revitalizaciji seveda odločajo tisti, ki se na to strokovno spoznajo. Nisem med njimi, zagovarjam res avtentične slogovne oz. restavratorske rešitve, da tega grajskega bisera ne bi iznakazili. Škoda bi bila nepopravljiva. V krog ljudi, ki delajo nabor bodočih vsebin bi kazalo vključiti še koga, zgodovinarje (mediaviste), umetnostne zgodovinarje, sociologe in kulturne organizatorje – praktike z izkušnjami na tem področju. Poglavitna skrb bo seveda pridobivanje znatnih finančnih sredstva iz naslova EU projektov in tudi od države. Grad ostaja njena last, le upravljalec se menja. Lokalna skupnost pa tako velikega zalogaja ne zmore. Še mnogo večje in ekonomske močnejše občine bi se temu odrekle. Brez dlake na jeziku – ni zanemarljivo javno – zasebno partnerstvo. Grad Gornja Radgona ima s tem dobre izkušnje in zakaj bi odkrivali Ameriko, če jo je že leta 1492 odkril Krištof Kolumb.

Namesto zaključka in z najboljšim namenom - najslabše bi bilo, če bi razno razni modreci, teoretiki, inštituti in vseznalci za visoke honorarje pisali (prepisali) dolgovezne teoretske študije, ki bodo obležale v predalih. Tega nam v primeru Hrastovec ni treba. Vemo, kaj je objekt bil nekoč, kaj je danes in predvsem iščemo rešitve za – jutri. Da bo postal prizorišče živega dogajanja. Iz osebnih izkušenj vem, kako težko je oživiti obnovljeni zgodovinski objekt, a se ga da, če so v ekipi zbrani pravi ljudje, drznih zamisli in potez. Hrastovec potrebuje samo to, zato dajmo priložnost (tudi) takšnim, ki na osnovi praktičnih izkušenj res vedo, kako se tem rečem streže.