Škandal? Kakšen škandal? Takšen, ki je popestril nedeljsko popoldne in navdušil gledalce v dvorani. O muzikalu sem se pogovarjala z domačinko iz Trnovske vasi, Saro Krajnc, članico Kulturno-turističnega društva Selce, v okviru katerega delujejo Muzikališčniki.

Kdo ste Muzikališčniki?

Sara: Muzikališčniki smo mladinska dramska skupina, ki jo sestavlja 12 igralcev in dva tehnika. Smo skupek različnih področij, ki se zelo dobro povezujejo. Med nami smo srednješolci, študentje, naravoslovci in učitelji. Le nekateri imamo predhodno opravljeno glasbeno šolo in solo petje. Čeprav pa ni vsak član strokovno glasbeno podkovan, imamo vsi nek občutek in smisel, predvsem pa veselje do glasbe.

Sekcija društva je aktivna od leta 2017, ko se je občinstvu prvič predstavila z glasbeno komedijo Zmenek, po dramski predlogi Vinka Möderndorferja. Zmenek je doživel kar 18 ponovitev, dve leti kasneje pa je luč sveta ugledala druga predstava, muzikal Mamma Mia po naše, ki je skupino ponesla na velike odre po Sloveniji – Festival Lent, TrojicaFest, Jeseniški Čufarjevi dnevi, Festival Dober dan, Gledališče Koper. Zaradi koronavirusa je bilo delovanje skupine za nekaj časa zaustavljeno, letos pa smo se z avtorskim muzikalom Škandal vrnili še močnejši.

Kako dolgo že sodeluješ v gledališki skupini? Kaj te je navdušilo za gledališko ustvarjanje?

Sara: Skupini sem se pridružila jeseni leta 2022. Svoje sedanje soigralce sem spremljala že od njihovih začetkov, saj je že v prvotni zasedbi sodelovala moja sestrična, ki me je navdušila in spodbujala k pridružitvi. Gledališko ustvarjanje pa mi je blizu že od prej, saj trenutno z maturo zaključujem 4. letnik umetniške gimnazije, smer gledališče in film na Gimnaziji Ptuj. V šolskem gledališkem programu je gledališče, in vse z njim povezano, res v ospredju, kar mi je dalo ogromno znanja, izkušenj in ljubezni do gledališkega ustvarjanja. Poleg tega se ukvarjam s petjem, ki mi predstavlja najpomembnejši del svojega časa in izražanja. Muzikali pa združujejo ravno to dvoje - glasbo in igro, zaradi česar je bila pridružitev k skupini še toliko bolj privlačna.

Kako bi opisala tvojo izkušnjo v skupini do sedaj?

Sara: Naša skupina v prvi vrsti temelji na prijateljstvu. Vzdušje med nami je resnično sproščeno, kar je tudi ključ do dobrega funkcioniranja in uspeha skupine. V času intenzivnih priprav na premiero smo imeli vaje ob petkih, sobotah in nedeljah. Takrat smo bili skoraj več v Selcah na vajah drug z drugim, kakor doma z družino. Iz tega so se razvile naše znamenite petkove vaje, ki so vse prej kot produktivne. Takrat pridemo po celem tednu naporov v službah, šoli in faksu skupaj in si imamo ogromno za povedati in deliti drug z drugim. Naše ustvarjanje seveda jemljemo resno, vendar nam ostaja najpomembnejše to, da v tem iskreno uživamo in se sprostimo.

S katero predstavo se Muzikališniki trenutno predstavljate?

Sara: Muzikališčniki se občinstvu trenutno predstavljamo z avtorskim muzikalom Škandal, kar je tudi posebnost naše predstave. Večina predstav in muzikalov v slovenskem prostoru so bolj kot ne predelave in priredbe že napisanih besedil. Pri Škandalu pa je vsak izmed nas dodal svoj kamenček k mozaiku.

Zgodba je nastala po motivih zgodovinskih romanc, je zgodba iz preteklosti, a njen dogajalni čas ni določen z letnicami, saj je sporočilo predstave brezčasno. Spremljamo predstavnike različnih družbenih razredov, od bogatih meščanskih družin, do služkinje in drugih likov, ki jim je skupna ena stvar – strah pred tem, kaj si bodo mislili drugi. Ljudje vedno dajemo prevelik pomen mnenju družbe in v begu pred škandalom pozabljamo in zapostavljamo lastno srečo.

Nekaj posebnega je bila zagotovo premiera, ki je bila 27. januarja v Selcah. Dvorana, ki sicer sprejme okrog 200 ljudi, je tistega dne vase stisnila 400 obiskovalcev, česar niti približno nismo pričakovali.

Skupaj s soigralkami v muzikalu Škandal

Kdo piše besedila za predstave? Kako poteka proces ustvarjanja predstave od ideje do izvedbe?

Sara: Avtorica in režiserka naše gledališke skupine je Karin Petko Strmšek. Celoten proces, od prvotne ideje do premiere, je v ljubiteljskem gledališču zaradi služb, šole in drugih obveznosti zelo dolgotrajen. Karin nam je idejo o Škandalu prvič predstavila konec leta 2022, igro pa smo začeli postavljati na oder že lansko pomlad. V ves proces spada porazdelitev vlog, spoznavanje s svojim likom, učenje besedila in razumevanje t. i. podteksta. Najdlje pa seveda traja postavljanje na oder, kar zajema postavitve, koreografije ter premike likov in scene. Verjetno ne pretiravam, če rečem, da smo določene prizore že pred premiero odigrali vsaj stokrat. Za končno podobo, ki je vidna občinstvu res stojijo meseci trdega dela, truda in odrekanja drugim dejavnostim, kar pa je z odzivi publike več kot poplačano.

Kaj meniš, kako se amatersko gledališče razlikuje od profesionalnega? Kaj je njegova največja prednost?

Sara: V okviru ocenjevanja na festivalu mladinske kulture Vizije so nas naučili, da se po novem amatersko ustvarjanje označi kot ljubiteljsko, saj daje beseda amatersko negativno in slabšalno oznako. Profesionalno in ljubiteljsko gledališče se glede na pogoje in možnosti dela zdita kakor dva svetova. Največji oviri v ljubiteljskem gledališču sta, kot vsepovsod, čas in denar. Naše ustvarjanje je seveda prostovoljno, to počnemo zgolj iz našega zanimanja in uživanja ob ustvarjanju na odru. Brez dvoma, bi tega ustvarjanja bilo še več, če ne bi imeli služb in šole, pri katerih je res težko uskladiti urnike, ki omogočajo vaje in kasnejše predstave. Po drugi strani pa smo omejeni tudi finančno, saj taki projekti zahtevajo ogromno sredstev, povezanih s sceno, kostumi, odkupom avtorskim pravic, promocijo … V profesionalnem gledališču je glede tega brez dvoma več svobode, tako za igralce kot režiserja, scenarista in tehnično osebje. Seveda pa sami kot zgolj ljubitelji gledališča nismo profesionalni igralci, ki bi imeli za seboj leta urjenja na AGRFT. Menim, da je ravno v tem čar amaterskih / ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. K ustvarjanju nas nihče ne sili, zanj nismo plačani in materialno nagrajeni. Res je lepo videti, kako se skupina ljudi, sploh mladih, v današnjem času zbere in s skupnimi močmi, domišljijo, sposobnostmi in trudom oblikuje nekaj tako lepega, iz srca za svojo dušo.

Kaj pa je največji izziv pri ustvarjanju in izvajanju predstav v ljubiteljski gledališki skupini?

Sara: Menim, da se je nasploh kar velik izziv lotiti česa takšnega v okviru manjšega društva v tako majhnem kraju in v podeželskem okolju, ki je še vedno dokaj zaprto za neke drugačne oblike kulture in gledališča, za nekaj, kar ni nek preprost skeč ali komedija. Pa vendar menim, da nam je glede na odzive uspelo biti vsaj del neke spremembe, za katero upam, da se bo v prihodnosti le še bolj razvijala. Druga težava je seveda večno pomanjkanje časa. Z vsemi drugimi, pomembnejšimi obveznostmi, je večkrat izjemno težko najti uro, ko se lahko večja skupina zbere in uskladi svoje urnike. V ritmu današnjega sveta je to še toliko težje.

Kako vidiš prihodnost svojega sodelovanja v gledališki skupini? Kakšni so tvoji cilji in želje v zvezi s tem?

Sara: Trenutno me še čaka kar nekaj mesecev s Škandalom, ki se bo večkrat zgodil še vsaj do pozne jeseni. Nato pa brez dvoma sledijo nove, drugačne zgodbe in projekti, ki naj zaenkrat ostanejo skrivnost. Sama v naši skupini iskreno uživam, zato se že veselim naših prihodnjih, še nenapisanih scenarijev, s katerimi bomo za nekaj mesecev ponovno postali nekdo drug. Gledališče me je skozi celotno srednjo šolo spremljalo vsak dan, čez teden med poukom, med vikendom pa z Muzikališčniki, zato bom šolski del tega ustvarjanja brez dvoma pogrešala, a se zato še toliko bolj veselim prihodnosti v naši gledališki skupini. Malce klišejsko lahko rečem, da mi je oder postal kot drugi dom, saj sta mi igra in petje postala tako domača, da si brez njiju sploh ne znam predstavljati življenja. Z leti bodo seveda prišle druge obveznosti, vendar si ne želim dovoliti, da bi me odvrnile od svoje prvotne strasti in ljubezni, petja in igre. Svoje karierne poti ne bom profesionalno nadaljevala v tej smeri, saj imam zraven gledališča še veliko drugih zanimanj, ki bi jih želela razvijati in izpolnjevati v življenju. Menim, da se bo ravno zato moja ljubezen do gledališča le še povečala, saj mi bo še vedno predstavljala nek oddih in neobvezno obveznost, na katero me ne bo vezal urnik, temveč srce.

Dušanka Škamlec