Jesen: sončna, vesela, žarečih barv, radodarna z darovi zemlje ali pa meglena, deževna, vetrovna, turobna … To je tisti čas, ko se narava odpravlja k počitku in nas tudi nagovarja, da upočasnimo tempo življenja. Je pa tudi najugodnejši čas za izkopavanje korenin zdravilnih rastlin. Rastline zaključujejo vegetacijo, njihovi nadzemni deli rumenijo in se na koncu posušijo. Hranila se preselijo v korenine in začne se zimski počitek. To se običajno zgodi v oktobru, seveda odvisno od tega, kakšni so vremenski pogoji.

Za izkopavanje korenin, korenik, rizomov izberemo suh, sončen dan, ki je po koledarju namenjen koreninam. Zemlja naj bo čim bolj suha (ne po dežju), saj bomo tako imeli manj težav pri izkopu in tudi čiščenju korenin. Pazimo, da pri izkopavanju korenin ne poškodujemo, da iz ranjenih delov ne bodo »ušle« zdravilne snovi. Na suho z mehko ščetko nežno odstranimo zemljo in korenine speremo pod tekočo vodo. Ne namakamo jih v vodi. Sprane očistimo še poškodovanih delov in, če je to nujno, olupimo. Osušimo jih s krpo ali papirno brisačo. Narežemo jih na manjše dele (kolobarje ali po dolžini) in damo sušit. Naravno sušenje običajno ne pride v poštev. Najbolje je uporabiti sušilec ali ventilatorsko pečico. Sušimo pri temperaturi do 60 stopinj Celzija. Posušimo jih temeljito, da nam pozneje ne splesnijo. Včasih so korenine sušili obešene na debelejši niti nad krušno pečjo. Seveda je sušenje na krušni peči, na mrežici, ki je kakšnih 10 centimetrov dvignjena od površine, najboljše. Posušene korenine hranimo v večslojnih papirnih vrečkah v suhem, temnem prostoru, lahko tudi v steklenih kozarcih. Dobro je občasno preveriti, ali je z njimi vse v redu. Uporabimo jih za: pripravo čajev, tinktur v alkoholu, namočimo v vino, tudi v kis ali jih zmeljemo v prah za pripravo oblog. Če nam korenin ne bo uspelo izkopati jeseni, lahko to storimo tudi pozimi, če zemlja ni zmrznjena, ali pa spomladi, takoj, ko rastline pokukajo iz zemlje. Pri izkopavanju korenin ne bodimo požrešni, da ne izropamo rastišč. To, da kopljemo v čistem okolju, pa je tako samo po sebi umevno. Izkopavanja se lotimo le, če rastline dobro poznamo.

Korenine kopljemo pri zdravilnih rastlinah, kot so: baldrijan (Valeriana officinalis L.), gabez (Symphytum officinale L.), gladež (Ononis spinosa L.), jeglič (Primula veris L.), kolmež (Aconus calamus L.) kopriva (Urtica dioica L.), veliki oman (Inula helenium L.), pirnica (Elymus repens L.), potrošnik (Cichorium intybus), sladki koren (Glycyrrhiza glabra L.), slez (Althaea officinalis L.), srčna moč (Potentilla tormentilla), sretena (Geum urbanum), repinec (Arctium lappa L.), divja ščetica (Dipsacus asperoides), regrat (Taraxacum officinale), ameriški slamnik (Echinacea purpurea), ženikelj (Sanicula europaea), sladka koreninica (Polypodium vulgare), angelika (Angelica archangelica L.). Navedla sem tiste rastline, ki jih lahko najdemo v našem okolju. Zanimiva in uporabna sta tudi rumeni svišč (Gentiana lutea) in rožni koren (Rhodiola rosea L.), vendar sta zaščiteni rastlini našega pogorja. Sadike rumenega svišča lahko tudi kupimo in ga gojimo na vrtu, medtem ko rožnemu korenu ne moremo zagotoviti rastišča v domačem vrtu. Latinska imena sem navedla, da boste lažje našli rastline v strokovni literaturi. Več o današnji temi boste našli na Facebook strani Vrtovi pri Svetem Rupertu.

Marija Čuček