Ježi so pogosti obiskovalci naših dvorišč, zelenic, kompostov, vrtov in živih mej

Ko se zvečeri, naša dvorišča pogosto obiščejo ježi. Včasih tudi v parih in mnogi poznajo celo skrivne poti do posodic, v katerih je nastavljeno mleko za muce. Ježi se mleka ne branijo. So nočni prebivalci našega mesta in jih sploh ni tako malo, kot je videti. Žal jih veliko konča pod kolesi avtomobilov, a kljub temu niso ogrožena vrsta. Jež ima kratko in čokato telo, ki je po zgornji strani pokrito z bodicami. Te so rumenkaste, na sredini in na konici pa temno rjave. Ima koničast smrček, majhne oči in kratka okrogla ušesa. Zraste do 30 cm v dolžino in ima do 2,5 cm dolg rep. Če se znajde v nevarnosti, se zvije v bodečo kroglo, cvili, hrka in cmoka. Ima dobro razvit voh. Vidi pa zelo slabo. Ljudje jih ponekod ne marajo, ker imajo veliko bolh.

Morda je meščanom Lenarta manj znano, da si ježi zelo radi naredijo gnezda v grmovju, tudi v živih mejah, pod kupom dračja ali v kompostu. Če primernega prostora ni, si jež izkoplje luknjo, ki je 30 cm globoka in ima dva izhoda, usmerjena sever–jug. Za izdelavo gnezda uporabi travo, listje, slamo ali seno. V gnezdu preživi tudi zimo, ko spi zimsko spanje, ki ga občasno prekine za iskanje hrane. Samica vsako leto skoti eno ali dve legli z 2 do 10 mladiči. Spregledajo v 14 do 18 dneh in sesajo do 20 dni. Samostojni postanejo po 45 dneh. Spolno lahko dozorijo že v prvem letu. Jež se prehranjuje predvsem z žuželkami in je zelo koristen, saj so na njegovem jedilniku pogosto tudi kobilice, hrošči in njihove ličinke. Ima tudi naravne sovražnike, med katerimi je najbolj zvita lisica, ki ga rada pomokri, da se obrne, in ga potem pokonča.

Pred dnevi sta si dva ježa (bojda on in ona) našla večerjo na Ribiški poti, kjer sta pred vrati v klet iskala mleko, a ker ga ni bilo v skodelici, sta se na zelenici pred vrtom lotila hruške. Lep prizor, ki potrjuje, da lahko ljudje in živali sobivajo …