Jože Hudales ( 6. april 1937, Celje – 12. junij 1997, Maribor) je ostal v javnem in zgodovinskem spominu Jurovskega Dola, Lenarta, Slovenskih goric in mnogih krajev, v katerih je pustil globoke sledi kot učitelj, pisatelj, kipar in slikar. Njegova mati in oče sta bila učitelja v Žagi na Tolminskem, od koder so ju po prvi svetovni vojni kot zavedna Slovenca pregnali in družino izselili tudi leta 1941, ko so nacisti okupirali slovensko Štajersko.

Jože je leta 1958 končal Učiteljišče v Mariboru in začel opravljati učiteljski poklic na OŠ Prevalje na Koroškem. Iz Koroške ga je pot zanesla v OŠ Šmarje na Primorskem, od koder se je leta 1965 vrnil na Štajersko v Jurovski Dol v Slovenskih goricah in se zaposlil na tamkajšnji manjši podeželski šoli. Čut za učiteljski poklic je očitno podedoval od staršev. Zanj je bilo učiteljevanje več kot zgolj poklic ali delo – to je bil enostavno njegov z umetnostjo prepleten način življenja, literarnega in likovnega ustvarjanja ter večnega razdajanja za dobrobit mladih. Jože je bil mož izjemno širokih obzorij, moja, sicer redka srečanja z njim, pa vselej neverjetno sproščena, preprosta, a doživeta in polna njegovih iskrivih dovtipov in modrosti. Nekatere vrednote so mu bile svete in jih je znal učiteljsko mojstrsko prenašati tudi na mlade. Večkrat so ga spraševali, zakaj glede na velik literarni in likovni talent ne odide v Ljubljano, v Maribor ali katero drugo večje mesto. Tam bi bil bolj prepoznaven, bolj cenjen, bolj v središču javne pozornosti in v večnem soju žarometov. Razmišljajoč kot je bil, je Jože na ta vprašanja odgovoril zelo na kratko:

»Če si dovolj dober, izvedo zate tudi, če si na periferiji. Občutim, da so me ljudje začeli bolj spoštovati. Z menoj se želijo pogovarjati o tistih stvareh, ki so bili prej tabuji. Sedanje generacije so veliko bolj svobodne in dogaja se, da si vedno več ljudi želi mojih slik in skulptur. To je fantastičen občutek. Tukajšnji krajani so bili in so izredno delavni, ustvarjalni, z vsemi osebnostnimi lastnostmi, ob bok se lahko postavijo vsakomur in povsod. Vedno bolj postajam Jurovčan. Ostal bom«.

In je ostal. Zvest samemu sebi, zvest svojim vrednotam, zvest svojim ljudem. Njegove besede še dane zvenijo kot iskrice modrosti in resnice o njegovi osebnosti, o njegovem delu, ustvarjanju in dojemanju sveta. Jože je bil najprej dober človek, predani učitelj, nemirni umetnik, ljubeči mož in oče, iskren prijatelj in zanimiv sogovornik. Enak med enakimi, včasih mogoče nerazumljen, a vselej človeško topel.

Spomin na Jožeta Hudalesa, po katerem sta poimenovani OŠ v Jurovskem Dolu in lenarška občinska avla kot prepoznavno regionalno likovno razstavišče, ne bi bil celovit, če ne bi omenili njegove pisateljske žilice. Njegov prvi in oster kritik je bil kar oče Oskar Hudales, tudi slovenski pisatelj. Jože se je resneje lotil pisanja, ko jeprišel v Slovenske gorice. Kot večni iskalec resnice se je poglobil v študij gradiva o generalu Maistru, njegovem življenju in zgodovinski vlogi. Odstiral je tančice skrivnosti iz manj znanih poglavij generalovega življenja in izpod njegovega peresa sta prišla dva dobra, močno biografsko obarvana romana: Prvi roman Orel z razprtimi krili: roman o generalu Rudolfu Maistru je izšel leta 1974 in drugi General: roman o Rudolfu Maistru pa leta 1981.Slednji poleg biografije osvetljuje Maistrovo odločno vojaško vlogo v bojih z severno slovensko mejo. Iz obeh del veje tudi avtorjevo svobodoljubje, njegova pokončna osebna drža in samosvoja literarno izpovedna pot.

Jože Hudales, ki je pokopan na pobreškem pokopališču v Mariboru, je kot kipar delal s kamnom, je pa tudi slikal. Razstavljal je doma in v tujini. Umetnostna zgodovina je njegov opus ocenila in ovrednotila in zato naj zaključim osebno spominsko impresijo o Jožetu z mislijo likovnega pedagoga Alena Krajnca, da

»lahko zaznamo Hudalesovo razumevanje širšega kulturnega prostora vezanega na Evropsko tradicijo, ki je prisotna tudi na obronkih Slovenskih goric. Govori o Jožetovem svetovljanstvu. Njegova ustvarjalnost je univerzalna in zato – brezčasna«.