V soboto, 26. marca, v zgodnjih jutranjih urah bo proti Ukrajini krenil drugi kamion s humanitarno pomočjo slovenskih občin. Tokrat so hrano, zdravila in higijenske pripomočke prispevale občine Lenart, Odranci, Kočevje in Logatec. Na pomoč pa so priskočila tudi podjetja, in sicer Kodila d.o.o. iz Murske Sobote, Pomurske mlekarne, Mlinopek, Osem d.o.o. Murska Sobota in Lekarna Gornji Petrovci. Tokratna pomoč je namenjena občinama Drohobytska in Monastyryska.

V nadaljevanju pa si lahko preberete reportažo, kako je prvi kamion pomoči slovenskih občin prispel v Ukrajino.

Mostovi zaupanja – od sodelovanja do pomoči Ukrajini

Čeprav je tudi v ukrajinskem kotlu, podobo kot v balkanskem, še posebej bosanskem, ves čas po malem vrelo, tako rekoč nihče ni verjel, ne svetovna javnost ne Ukrajinci, da bi se lahko ruska agresija zares zgodila. A se je, saj je 24. marca Rusija dejansko napadla svojo nekdaj bratsko sosedo Ukrajino. Vojna je v beg pognala na milijone ljudi, begunci so preplavili Evropo, zlasti Poljsko, Romunijo in Moldavijo, vse več jih prihaja tudi v Slovenijo. Vse večja je stiska tistih, ki so v Ukrajini ostali, pred napadi se skrivajo po kleteh, izgubljajo življenja v obstreljevanjih in bombnih napadih, zmanjkuje jih vsega najnujnejšega. Priča smo grozljivi humanitarni katastrofi. Ves svet zbira pomoč, tudi Slovenci jo. Pri zbiranju pomoči so se združile tudi občine, ki imajo v Ukrajini svoje partnerske občine.

Še lani občudovali lepote Kijeva

»Še lani septembra smo se skupaj z delegacijami enajstih slovenskih občin sprehajali po Kijevu in občudovali njegove lepote, poglabljali prijateljske vezi z ukrajinskimi partnericami, jim predstavili naše primere dobrih praks iz lokalne samouprave, za konec pa se celo odpravili še na ogled Černobila. Niti v sanjah si nismo mislili, da bo tam, kjer smo se takrat brezskrbno sprehajali, že čez nekaj mesecev divjala vojna,« se spominja zgodovinar Sašo Radovanovič, eden od koordinatorjev vzpostavljenega sodelovanja.

To se je začelo leta 2017 s študijskimi obiski delegacij ukrajinskih občin v Sloveniji, ki jih je organiziralo nemško združenje za mednarodno sodelovanje GIZ v okviru programa U-LEAD v Ukrajini. Osnovni namen je bil Ukrajince seznaniti z vsebinami in tehnično pomočjo, ki pripada državam z evropsko perspektivo za uspešen spopad z zahtevami integracijskega procesa. »Ker ni bil namen samo predavati in predajati teorije, je bilo nujno, da se ukrajinske »občinarje« pripelje na teren, torej v slovenske občine. Ko me je Andrej Horvat, eden od vodilnih v GIZ-u v Ukrajini, vprašal za mnenje, po kakšnem ključu bi izbrali te občine, sem mu predlagal, da bi poiskali slovenske občine, katerih možje so se v prvi svetovni vojni borili na vzhodni fronti, torej tudi na ozemlju današnje Ukrajine.«

Skupna zgodovina prve svetovne vojne

In tako se je partnerstvo med slovenskimi in ukrajinskimi občinami začelo na osnovi skupne zgodovine, o tem pa je nastala celo dvojezična knjižica. Današnja Slovenija je bila namreč med prvo svetovno morijo del Avstro-Ogrske, današnja Ukrajina pa je bila razdeljena na dve nasprotni strani: zahodni del je pripadal Avstro-Ogrski, preostali del Ukrajine pa Ruskemu cesarstvu. Po napadu Avstro-Ogrske na Srbijo poleti 1914 so se vojni pridružile zaveznice obeh držav – Rusko cesarstvo je pomagalo Kraljevini Srbije. V letih 1914 in 1915 so se avstro-ogrske enote borile na vzhodni fronti, predvsem na bojiščih v nekdanji Galiciji, današnji zahodni Ukrajini, v Karpatih in nekdanji Bukovini, ki danes leži delno v zahodni Ukrajini, delno pa v Moldaviji. Ko se je Italija leta 1915 pridružila vojni na strani Antante in je bila na zahodu odprta soška fronta, so bile tja premeščene avstro-ogrske enote s slovenskimi vojaki, prav tako so se na soški fronti borili tudi ukrajinski pripadniki galiških in bukovinskih avstro-ogrskih enot. V prvi svetovni vojni so Slovenci torej umirali tako na vzhodni kot soški fronti, kako usodna je bila slednja za ukrajinske vojake, pa dokazuje trinajst ohranjenih vojaških pokopališč. Na dveh od njih so pokopani večinoma Ukrajinci, in sicer v Zaloščah v občini Nova Gorica in Bukovici v občini Renče - Vogrsko. Na vzhodni fronti so se borili številni možje in fantje iz severovzhodne Slovenije, tudi iz Slovenskih goric; o tem, da so v daljni Ukrajini našli svoj grob, pričajo številna spominska obeležja, ki stojijo v mnogih občinah.

Mnogi iz Ukrajine bežijo peš, le z nekaj vrečkami osebnih stvari v rokah

V tednu dni napolnili kamion

Predstavniki lokalnih skupnosti iz Ukrajine so leta 2019 obiskali tudi občine Lenart, Juršinci in Hajdina ter z njihovimi župani podpisali pisma o partnerstvu.

»Epidemija novega koronavirusa je nato povratni obisk slovenskih županov nekoliko zamaknila, slednjič nam ga je uspelo izpeljati, kot že rečeno, v lanskem septembru. Horvat je takoj po začetku ruske invazije sklical vse, ki smo bili doslej kakorkoli povezani s slovensko-ukrajinskim sodelovanjem, da se dogovorimo, kako bomo pomagali napadeni državi, natančneje partnerskim občinam v Ukrajini. Pobudo smo poimenovali Bridges of Trust oziroma Mostovi zaupanja in pridobili sezname stvari, ki jih v občinah najbolj potrebujejo, nato pa slovenske župane pozvali, da jih zberejo in dostavijo v lenarško skladišče podjetja Prevent-Halog. Odziv je bil neverjeten in v zgolj tednu dni smo napolnili velik kamion s hrano, vodo, oblačili, sanitetnimi in higienskimi potrebščinami, zložljivimi posteljami, odejami, generatorji, gasilnimi aparati itd. To prvo pomoč so prispevale občine Kočevje, Lenart, Logatec, Trbovlje, Hrastnik, Murska Sobota, Odranci, Puconci in Velika Polana, a še prihaja, tudi od drugih občin in podjetnikov, zato bo v kratkem krenil na pot že drugi transport.«

Kamion Mostovi zaupanja vstopa v Ukrajino

Madžarski odnos do beguncev

Kamion se je lahko proti Ukrajini napotil šele takrat, ko so bili za prevoz humanitarne pomoči zbrani vsa potrebna dovoljenja, deklaracije, spremna pisma in natančni seznami stvari na paletah v angleškem in ukrajinskem jeziku.

»S kolegico sva sklenila spremljati to našo prvo pošiljko, da jo osebno predava našemu prijatelju Iyevgenu, po domače Ženji, ki je v mestu Khust, kakšnih 50 kilometrov od romunsko-ukrajinske meje, našel primerno skladišče za slovensko pomoč,« razlaga Radovanovič.

»Človek bi si mislil, da ima humanitarna pomoč prednost pred drugimi tovori, a ni tako, saj mora na mejah prav tako skozi vse ustaljene postopke. Me je pa neprijetno presenetil odnos do beguncev, in to zlasti na madžarski strani. Razumem, da pregledajo njihove dokumente, nikakor pa mi ni jasno, čemu je treba na glavo obrniti njihove avtomobile. V enem od vozil je Ukrajino zapustila mlada mamica z dojenčkom v lupinici na sopotnikovem sedežu. Po več urah čakanja je končno prišla do madžarskih carinikov in policistov. Štirje so se lotili pregleda njenega avtomobila, vsa vrata so bila odprta, da je pihalo po otroku, pregledovali so vsak centimeter notranjosti, eden od njih je s pomočjo baterije gledal malčku celo pod odejico. Prav nič prijazno ni delovalo. A ti, ki domovino zapuščajo z avtomobili, imajo še tako srečo v primerjavi z reveži, ki iz Ukrajine bežijo peš, le z nekaj vrečkami osebnih stvari v rokah. Če na drugi strani že obmejni uradniki ne pokažejo človeškega usmiljenja do njih, pa jih prijazno sprejmejo vsaj prostovoljci, ki jim takoj ponudijo čaj in hrano ter tudi zavetje v bližnjih šotorih.«

Raztovarjanje humanitarne pomoči v mestu Khust

Tvegana dostava v oblegana mesta

Pri vstopu v Ukrajino ni bilo nobenih težav, ne za osebno vozilo ne za kamion pomoči, ki sta ga bosanska voznika Aldin in Ramo okrasila s slovensko zastavo ter prelepila z znaki Rdečega križa in napisi Humanitarna pomoč.

»Da se nekaj dogaja, je bilo opaziti le zaradi bodeče žice in vojske na meji. Tudi v Khustu ni bilo nič drugače, povsod je patruljirala vojska, vojaki so bili v vseh križiščih in tudi marsikje ob cesti, sicer pa je bilo videti, kot da je v mestu normalna sobota, ko se ljudje odpravijo po nakupih.«

Ker večina partnerskih mest leži na zahodu Ukrajine, kjer je vsaj za zdaj še relativno mirno, so se slovenske občine dogovorile, da bodo za začetek pomagale dvema, ki sta najbolj ogroženi: Buchi in Trostianetsu. »Dostava blaga v Khust je bila pravzaprav še najenostavnejši del poti, kajti nevaren del, torej pomoč spraviti v obe oblegani mesti, se je šele začel. V obeh potekajo hudi boji in v nekem trenutku je bilo denimo v Buchi samo deset odstotkov poti, ki jih je še obvladovala ukrajinska vojska. Večino pomoči so zato prostovoljci, ki s tem pogumno tvegajo svoja življenja, dostavili z osebnimi avtomobili pa tudi peš z nahrbtniki. Pretresla me je novica, da so Rusi streljali na tamkajšnjega župana, a je napad na srečo preživel. Gre za človeka, s katerim smo se septembra lani veliko družili in ki je le v nekaj urah celotni slovenski delegaciji, ki je štela dvaindvajset oseb, uredil brezplačne vstopnice za nogometno tekmo v okviru Lige prvakov med domačim Dinamom in portugalsko Benfico.«

Vojska je prisotna na vsakem koraku.