Domovina ni politična stranka in zastava ne pove, kdo je bolj naš – Kaj pomeni živeti skupaj?

Šolska vrata bodo po počitnicah spet zapškripala. Po hodnikih bodo zakorakali prvošolci z velikimi torbami in prevelikimi pričakovanji, starejši učenci z nekoliko manj navdušenja, učitelji pa z mešanico odgovornosti, skrbi in upanja, da bo tudi letošnje leto prineslo kaj več kot zgolj nove učne načrte, pravilnike in politične parole. Ob začetku šolskega leta se vedno znova govori o znanju, prihodnosti, mladih in vrednotah. In prav pri slednjih se velja za trenutek ustaviti.

V zadnjem času smo namreč priča precej nenavadnemu pojavu. Zastavice postajajo politično orožje, ustava pa priročen predmet za razlage po dnevni politični potrebi. Enkrat se z zastavo dokazuje pripadnost, drugič domoljubje, tretjič se z njo maha kot z dokazom, da je nekdo bolj Slovenec od drugega. Ustava pa – namesto da bi bila temeljni dogovor državljanov o tem, kako bomo živeli skupaj – vse prepogosto postaja predmet političnega prerekanja. Čisto po nepotrebnem. Za nameček pa Ustava ni slikanica ali strip, pač pa zahtevno čtivo, katerega je treba dobro prebrati, da ga lahko razumemo.

Slovenska zastava je zastava vseh nas. Ne od leve ali desne politične opcije, ni ne Janševa, ne Golobova, ne od te ali one stranke. Tudi ni ne last ene vlade ali last opozicije. Je najvišji pravni akt države, je zaveza, da smo pred zakonom enaki, da imamo pravice, pa tudi odgovornosti, in da oblast ni nekaj, kar bi si nekdo lasti za vse večne čase. Na šolskih zgradbah bodo ob pričetku šolskega leta zaplapolale sveže zlikane zastave, kar se tudi spodobi. Saj zastava ni kuhinjska krpa. Morda ne bo odveč, če se vprašamo: Kaj smo? Smo narod, ki zna spoštovati različnost, ali narod, ki se vedno znova deli na »naše« in »njihove«? Smo država, v kateri je drugačno mnenje nekaj normalnega, ali država, v kateri je politični nasprotnik že skoraj sovražnik? Smo družba, ki otroke uči razmišljati s svojo glavo, ali družba, ki jih želi čim prej naučiti, komu morajo verjeti? In komu lahko mahajo z zastavicami. Tega nam res ni treba!

Šola uči in vzgaja in del vzgoje je tudi vrednota, da človek z drugačnim mnenjem ni naš sovražnik. In še, da domovina ni politična stranka. Da zastava ni palica za pretepanje nasprotnikov. Da ustava ni knjiga, ki jo odpremo samo takrat, ko nam njene določbe koristi. Če si želimo državljane, ki bodo nekoč odgovorno vodili to državo, jih ne smemo učiti samo računanja, slovnice in zgodovine. Privzgojiti in naučiti jih moramo tudi razumevanja demokracija. Da si bodo znali razložiti, kaj pomenijo svoboda, odgovornost in predvsem, kaj pomeni živeti skupaj. Pri tem pa odrasli pogosto odpovemo. Otrokom govorimo o strpnosti, sami pa se na družbenih omrežjih žalimo. Govorimo jim o spoštovanju, potem pa političnega nasprotnika razglasimo za izdajalca, komunista, fašista, bedaka ali karkoli že pač ustreza trenutni politični potrebi. Učimo jih, da je treba poslušati druge, sami pa slišimo samo tisto, kar potrjuje naše prepričanje. In potem se čudimo, zakaj je družba razdeljena (primerneje razklana).

Zastavo vse prepogosto uporabljamo kot merilo domoljubja. Delimo se na naše in njihove, na prave in neprave Slovence, na leve in desne. Pri tem pa pozabljamo na najbolj preprosto dejstvo: ustava je naša skupna, zastava je naša skupna in država je naša skupna. Otrokom govorimo, naj spoštujejo drugačnost, sami pa političnega nasprotnika pogosto ne znamo niti poslušati.