Pri založbi Kulturni center Maribor je izšla knjiga Pripovedništvo Jožeta Kerenčiča, avtorice Laure Mohorko Kumer. Knjiga temelji na predhodnem magistrskem delu avtorice na Filozofski fakulteti v Mariboru iz leta 2015 in ni samo zanimivo, pač pa tudi izvirno delo, vredna branja. Jožeta Kerenčiča slovenska javnost pozna kot aktivnega udeleženca NOB in manj kot literarnega ustvarjalca. Kerenčič je bil po duši pedagog, po političnem prepričanju sicer komunist, a vendarle bolj humanist in pošten socialni demokrat. Mož, ki je do temeljev poznal utrip socialno in ekonomsko revnega slovenskogoriškega podeželja, še zlasti pa nevzdržne razmere med viničarji in obubožanimi malimi kmeti. Novo knjigo so predstavili v Pesnici, v kraju, kjer je bil Kerenčič leta 1941 izdan in aretiran ter odpeljan v mariborske zapore.

Pripovedna proza Jožeta Kerenčiča je bila (pre)dolgo prezrta

Pripovedna proza Jožeta Kerenčiča je bila zaradi ideoloških vzgibov in njegovega političnega predvojnega delovanja skozi desetletja skorajda neraziskana, po osamosvojitvi Slovenije pa v večji meri prezrta. Ker je obravnavani avtor eden izmed manj vidnih predstavnikov socialnega realizma, se je njegovim proznim delom posvetilo bore malo literarnih zgodovinarjev. Jože Kerenčič je v obdobju med vojnama bil izjemno aktiven klicatelj revolucije in vstajniški govornik v vzhodnoštajerskem prostoru. V magistrskem delu ga predstavljam zlasti kot pisatelja, sourednika mariborskih Obzorij in tudi kritika. V literarnih vrstah je najbolj poznan po sociološki razpravi o katastrofalnih razmerah vzhodnoštajerskega vaškega življenja in zadolženosti kmečkega ljudstva. Njegovo edino samostojno izdano delo je novela Mati išče mojstra (izšla je po njegovi smrti), desetletje pozneje pa je preostala dela zbral in uredil Ivan Potrč ter knjižni izbor poimenoval Domačija. Kerenčičeva prozna dela zajemajo črtice in novele, istočasno pa so nastajale tudi študije, razprave in kritike. V knjigi je Potrč Kerenčičev pisateljski opus zaokrožil z objavo čustvenih in poslovilnih pisem, namenjenih Ivanu Potrču, ženi in stricu. Usode Kerenčičevih malih ljudi v črticah in novelah so postavljene v njemu domač slovenskogoriški oz. prleški regionalni prostor med Dravo in Muro, je v knjigi in že prej v magistrski nalogi iz leta 2015 izpostavila avtorica Laura Mohorko Kumer. Opravila je veliko delo, vredne vse pohvale.

»Kerenčičevo strokovno, politično in literarno delo je bilo leta 1941, ko je bil na višku svojih vitalnih in ustvarjalnih moči, nasilno pretrgano, zato njegov literarni opus ni obsežen, a pomembno dopolnjuje podobo slovenskega socialnega realizma. Laura Mohorko je pisatelja Jožeta Kerenčiča, ki je v svojih novelah prepričljivo ubesedil težko življenje človeka na obrobju Slovenskih goric in svoj pogled mestoma vsaj za hipec usmeril tudi v lepoto s soncem obsijanih valovitih gričev domače pokrajine, prepričljivo umestila v slovensko književnost socialnega realizma in na literarni zemljevid vzhodnoštajerskih besednih umetnikov, v družbo Stanka Vraza, Božidarja Flegariča, Milene Mohorič, Antona Ingoliča, Ivana Potrča in drugih«, je o knjigi zapisala recenzentka dr. Jožica Čeh Steger.

Jože Kerečič, učitelj, humanist in organizator odporniškega gibanja

Jože (Janko) Kerenčič se je rodil leta 1913 v številčni kmečki družini v Jastrebcih v Slovenskih goricah. Osnovno šolo je obiskoval na Kogu, nato pa nadaljeval šolanje na učiteljišču v Mariboru. Že v Mariboru se je vključil v napredno mladinsko gibanje. Leta 1933 se je vpisal na študij pedagogike in slavistike na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Postal je član Komunistične partije in deloval v naprednem študentskem gibanju in v študentskem klubu Njiva na ljubljanski univerzi. Iz KPJ pa je bil izključen zaradi pogledov na reševanje kmečkega vprašanja, saj se s partijsko usmeritvijo niso skladali. Diplomiral je leta 1937 in kot brezposelni profesor pisal črtice in novele, ki jih je objavljal že v Mariboru. Obravnaval je predvsem socialno problematiko vasi, izkoriščane viničarje in propadajoče kmete. Službo je dobil šele čez tri leta na meščanski šoli v Gornji Radgoni. Ob kapitulaciji Jugoslavije je bil med prvimi organizatorji odporniškega gibanja. Vključil se je v organizacijo odpora na Kogu in v Središču ter bil sekretar Osvobodilne fronte ljutomersko-radgonskega okrožja. Po izdaji so ga Nemci zaradi ilegalnega dela v partiji in OF aretirali v Pesnici in ga 27. decembra 1941 skupaj z mlajšim bratom Slavkom ustrelili v skupini talcev v Mariboru. Bil je eden izmed prvih žrtev nemškega nasilja med Slovenci na Štajerskem ter najaktivnejši borec za svobodo v Slovenskih goricah. 27. novembra 1953 je bil proglašen za narodnega heroja.