Sv. Jakob in sv. Ana naznanila jesen, ki za letos napoveduje zgodnjo trgatev.
V Sloveniji je klopotec najbolj razširjen v Prlekiji, v Slovenskih goricah, v Halozah in tudi na Goričkem v Prekmurju. Prvič se omenja konec 17. in v začetku 18. stoletja. Najprej naj bi jih za krajši čas postavljali na poljih, kasneje pa vse do danes v vinogradih. Večino klopotcev danes postavljajo ob prazniku sv. Jakoba in sv. Ane, ki sta prva znanilca jeseni (po domače »prva jesenšaka«).

Tega se še posebej držijo v Slovenskih goricah in enega od sicer manjših klopotcev so pred dnevi postavili v krožišču pred vstopom v mesto Lenart. Postavitev klopotcev je povsod vesel dogodek, ki ga začinijo s šalami, dobro jedačo in pijačo. Na Slovenskem poznamo več vrst klopotcev, v Slovenskih goricah ima dva para kril, ki jih imenujemo tudi vetrnice, na Goričkem tri pare in na avstrijskem Štajerskem kar štiri pare kril. Že leta 1797 je o klopotcu pisal Leopold Volkmer v njegovi znani pesmi Tolažba enega vincerla (Tolažba enega viničarja). Vsak klopotec ima tudi mogočen rep, ki je običajno narejen iz brezovih vej. Iz marsikaterega vinograda se te dni že slišijo zvoki »klipe -klope«, klipe – klope«, s katerimi klopotci odganjajo iz goric vse nepridiprave, še posebej nadležne škorce in druge ptice, ki jim dišijo zoreče jagode.

Člani in članice Turističnega društvo Rudolf Maister Vojanov so tudi na Zavrhu, ob stolpu in potomki stare trte, postavili klopotec.