V torek, 1. aprila, smo na našem medijskem portalu Ovtar24.si objavili dve prvoaprilski zgodbi – o črni štorklji, ki naj bi po pritisku naravovarstvenikov pristala v novem krožišču v Lenartu, in o načrtih za butični hotel »Tri lučke« ob Trojiškem jezeru z zeleno streho. Obe zgodbi sta bili mišljeni kot del tradicije prvega aprila – dne, ko si ljudje že stoletja izmenjujejo šaljive domislice, potegavščine in izmišljene novice. Dan, ki bi moral prinesti nasmeh, morda malo začudenja, in predvsem opomin, da se znamo nasmejati tudi sami sebi in svojemu okolju. Veliko bralcev je šalo prepoznalo. Smejali so se, delili članke (lenarški župan je delil našo objavo), komentirali in celo predlagali kakšne rešitve za hotel in krožišče. In za to smo jim hvaležni – smeh povezuje, sprošča in je zdrav.

V kakšni družbi živimo, če tudi šala postane razlog za zamero?

A prejeli smo tudi nekaj komentarjev, ki so nas spomnili, da ne živimo vsi v istem razpoloženju. Nekateri so zapisali, da smo z objavami žalili občane, širili lažne novice ali celo »zavajali javnost«. Nekateri so se počutili ogoljufane, drugi prizadete. Trojiški župan je v stilu 1. aprila v svoji objavi projekt celo "nagradil", vendar v komentarih pa ni bil več sposoben ohraniti satire. Tukaj se moramo ustaviti ter si postaviti vprašanje: V kakšni družbi živimo, če tudi šala postane razlog za zamero?

Smo izgubili občutek za humor?

Ali pa smo zaradi vsakdanjega pritiska, negotovosti in razdeljenosti postali bolj občutljivi, kot bi si sami želeli priznati? Je morda težko razločevati med lažno novico in neškodljivo potegavščino zato, ker smo prevečkrat prevarani – ne za prvi april, ampak vse leto? Če se ob šali več ne znamo nasmejati, se moramo vprašati: smo še skupnost ali smo postali le množica posameznikov, ki čakajo, kdaj jih bo kdo užalil?
Družba, ki izgubi sposobnost za humor, ni več odporna. Ni več prožna. In kar je najpomembneje – ni več sposobna samospoznavanja, ker humor pogosto ni le smeh, ampak ogledalo. Satiro, ironijo pa tudi preprosto prvoaprilsko šalo lahko razumemo kot orodje, s katerim se družba uči gledati nase z distance – in s tem raste.

Smeh eden od obrambnih mehanizmov

Psihološko gledano je smeh eden temeljnih obrambnih mehanizmov. Omogoča nam, da napetosti sprostimo brez nasilja, da stres prelisičimo s šalo in da med seboj zgradimo mostove, ki jih morda ne bi z besedami. Ko se šališ skupaj z nekom, si z njim v zavezništvu – če pa vsako šalo razumeš kot napad, si ves čas v obrambi.

Šala odraža svobodo

Sociološko gledano šala odraža svobodo. Družba, kjer si ne upaš več šaliti, ni več odprta, ampak se zapira – vase, v tišino, v sumničavost. Postajamo hiperobčutljivi, a ne na pravične stvari, temveč na vse, kar nas “zmoti”. S tem pa tveganje za resnično razumevanje med ljudmi upada. Ne razlikujemo več med posmehom in dobronamerno ironijo, med manipulacijo in satiro, med žaljivko in parodijo.

Občutljivost, kadar temelji na empatiji, je nekaj lepega. A občutljivost brez konteksta in brez volje do razumevanja vodi v razpad skupnega prostora. In če nam že prvoaprilska šala sproži zgražanje, je to mogoče znamenje, da smo ta skupni prostor začeli izgubljati.
Ne nazadnje – vsaka šala o skupnosti, o kraju, o ljudeh predpostavlja, da to skupnost poznamo in imamo radi. Zato pravimo: le tisti, ki ima nekaj resnično rad, si upa biti z njim iskreno duhovit.

Ali izgubljamo občutek za skupnost?

Zato se na tem mestu velja vprašati: Ali si še dovolimo biti ljudje z ljudmi – tudi s šalo? Ali pa smo postali družba, kjer je humor postal prepovedano sadje? Če je odgovor to drugo, potem ne izgubljamo samo občutka za humor. Izgubljamo še nekaj večjega – občutek za skupnost.

Družbe brez šal je nevarna

Družba, ki se ne zna več pošaliti, tvega, da se začne jemati preveč resno – in takrat običajno postane nevarno resna do drugih.

V vsakem primeru je prav, da stvari postavimo na svoje mesto. Oba članka – o štorklji in o hotelu – sta bila izmišljena. Nista resnična. Napisana sta bila z namenom zabave, smeha in lokalnega humorja. Prvi april je – in še vedno naj bi bil – dan, ko se lahko za trenutek oddaljimo od resnosti vsakdana in si dovolimo majhno norčavost. To ne pomeni, da jemljemo bralce nespoštljivo ali da se norčujemo iz ljudi. Ravno nasprotno – želimo si, da bi skupaj znali ohraniti tudi nekaj lahkotnosti, da bi znali ločiti med ironijo in resnico, med satiro in zlonamernostjo.

Če pa smo s tem koga nehote užalili, se iskreno opravičujemo. To nikakor ni bil namen. Naš namen je – tako kot vedno – povezovati, osvetljevati in včasih tudi malo nasmejati Slovenske gorice.

S spoštovanjem,
ekipa Ovtar24.si