Po tragičnem dogodku v Novem Mestu se celotna romska skupnost v Sloveniji sooča z zaskrbljujočim porastom sovražnega govora, groženj in pozivov k etničnemu nasilju, tako v javnem prostoru kot na družbenih omrežjih. Takšni incidenti ne ogrožajo le varnosti Romov, temveč spodkopavajo temelje demokracije in družbene kohezije v Sloveniji. Nasilje namreč ne glede na etnično pripadnost storilca ali žrtve nikoli ne sme postati opravičilo za nove delitve, linč in kolektivno stigmatizacijo. Dogodki v Novem Mestu in na Dolenjskem nasploh, dobesedno silijo v globoki razmislek ne samo slovensko politiko, temveč družbo kot celoto. Še zlasti njen intelektualni, akademski del, ki bo slej ko prej moral odgovoriti na številna odprta vprašanja. O tem slovenski mediji doslej niso niti čivknili, saj je bila v ospredju samo tragedija nesrečnega Novomeščana Aleša, ki je moral umreti nasilne smrti, da se je družbeno, politično in upravno kolesje zavrtelo. Novo Mesto se ni zgodilo včeraj, ogenj pod žerjavico je nevarno tlel desetletja, pa se nihče ni zganil. Ko je zapihal veter, je strašansko zagorelo in vrag je vzel šalo.

Kljub temu, da primerjava najbrž ni najbolj posrečena naj mi bo dovoljeno spomniti na besede urednika SP Dela dr. Alija Žerdina, ki je v širokem kontekstu gledanja na dolenjski romski požar omenil tudi očitno pozabo romskega holokavsta oz. genocida. Ta slovenskih, sploh pa Dolenjskih Romov, ni zaobšel. Tako kot Judje so bili takrat za vse krivi Romi. Povprek in počez. Kot v zgodovini so Romi tudi v tej novodobni tragični zgodbi poleg vsega drugega tudi žrtve manipulacij in uporabno orodje za krepitev desničarskih, populističnih sil in ideoloških demagogov. Več tujih medijev, tudi iz območja nekdanje skupne države je objektivno poročalo tragediji v Nove Mestu in o velikem javnem protestu meščanov in okoličanov dolenjske prestolnice. Izpostavljali so potrebo po umirjanju napetosti, zaščiti romskih družin in nujnem učinkovitem odzivu državnih institucij, namesto pogromov, katere so posamezniki tudi omenjali. Da se razumemo – ne zagovarjam Romov in njihovega nasilništva. Obsojam uboj novomeškega meščana Aleša. Je bilo res treba preliti kri, da se je kolesje pristojnih organov in ustanov, ki jim veljavna zakonodaja veleva in nalaga učinkovito in pravočasno ukrepanje, vendarle zavrtelo? Zakoni pač morajo veljati za vse enako! Brez izjem!

Poduk tragične novomeške zgodbe, ki se je zapisala v slovensko zgodovino je, da postaja ravno v času, ko se svet hitro spreminja in ko nas razdalje med državami, kulturami in jeziki ločujejo manj kot kdaj koli prej, postajata strpnost in sožitje med ljudmi temeljni vrednoti, brez katerih ni mogoče ustvariti mirne in pravične družbe. Ljudje se vsak dan srečujemo z različnostjo – v jeziku, veri, prepričanjih, načinu življenja ali izvoru. Prav ta raznolikost je tisto, kar bogati naš svet, a hkrati prinaša izziv: kako živeti skupaj v spoštovanju, ne glede na razlike? Strpnost ne pomeni, da se moramo z vsem strinjati ali da moramo opustiti svoje vrednote. Pomeni, da razumemo, da ima vsak človek pravico do lastnega mnenja in načina življenja, dokler s tem ne škodi drugim. Je sposobnost, da slišimo drugega človeka, četudi razmišlja drugače, in da se odzovemo s spoštovanjem, ne z napadom ali posmehom.

Znano je, da omenjeni pojavi nastajajo iz strahu pred neznanim, iz pomanjkanja znanja in empatije. Zato je ključnega pomena, da se o strpnosti učimo že od malih nog – v družini, v šoli, v medijih in v družbi nasploh. Vzgoja za strpnost pomeni vzgojo za mir, dialog strpnost in razumevanje. Brez strpnosti ni zaupanja, brez zaupanja ni miru, brez miru pa ni prihodnosti. V Novem mestu ( in po vsej Dolenjski na Kočevskem in Beli Krajini), je čas, da glede na »romski požar« stopimo korak nazaj, globlje razmislimo o vzrokih in posledicah ter začnemo učinkovito gasiti. Predvsem pa ne (več) prilivati ognja na žerjavico zaradi političnih, ideoloških in strankarskih strasti. Bojim se, da ta nevarnost že visi v zraku in ne napoveduje nič dobrega.