Pred 85. leti je umrl častni lenarški tržan in sodni starešina Okrajnega sodišča pri Sv. Lenartu dr. Josip (Jožef) Kranvogel – Pokopali so ga 10. avgusta 1940 na pokopališču pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah

8. avgusta 1940 je zaradi bolezni jeter umrl lenarški sodni starešina dr. Josip (Jožef) Kranvogel (na nagrobniku zapisan kot Kronvogel). Jesen življenja je z družino, ženo Ado, sinom Kamilom ter hčerkama Ilko in Ado preživljal na domačiji v Črmlji. Rodil se je 10. januarja 1857 v Trnovcih pri Sv. Bolfenku (danes Trnovska vas) kot kmečki sin. Trnovci so prvič omenjeni med leti 1429 in 1441 kot Ternacz. Mladi Jožef je obiskoval gimnazijo v Mariboru, študij prava pa je končal v Gradcu. Po študiju je kot sodnik služboval na sodiščih po Štajerski. Najdalj, skoraj 30 let, je bil sodnik in nato dolga leta sodni starešina Okrajnega sodišča pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. V Lenart je prišel leta 1887 kot sodniški pripravnik. Leta 1889 je postal sodnik in je začel v sodnih postopkih uradovati v slovenskem jeziku. Naj ob tem spomnimo, da je želel lenarško Okrajno sodišče čim bolj slovenizirati že Karel Wenger, ki je služboval pri Lenartu med leti 1886 in 1891. Prvi pa je začel sodišču pošiljati vloge v slovenskem jeziku že leta 1862 notar Edvard Knez. Wenger si je kot sodni starešina nakopal hudo jezo tržanov, najbolj trških Nemcev in med njimi še posebej župana Antona Mravlaga, zdravnika Heinricha Benescha in odvetnika Karla Wittermanna.

Župnijska cerkev sv. Bolfenka, ki jo je obiskoval tudi sodnik Kranvogel. Foto: Marjan Toš

Josip (Jožef) Kranvogel je dosegel, da so odvetniki, še zlasti Janko Leščnik, vlagali tožbe v slovenskem jeziku. To je še bolj udejanjal po letu 1897, ko je postal predstojnik Okrajnega sodišča v Lenartu. Zaradi svoje objektivnosti pa je užival splošno spoštovanje in bil leta 1904 celo odlikovan ter izvoljen za častnega tržana Sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Ta čast ga je doletela zaradi tega, ker je objektivno in uspešno izvedel stečaj nemškega Posojilnega društva. Kot predstojnik, ki je nenehno utrjeval objektivnost in pravičnost pri sojenju, se ni spuščal v dnevno politiko in v trške razprtije med Nemci in Slovenci. Podrejeni slovenski sodniki in uradniki so imeli v njem vedno trdno oporo. Bil je izredno dober sodnik, ki je znal v vsakem primeru objektivno oceniti vse okoliščine in je sprejemal objektivne sodne odločitve.

Zdi se, da je Kranvogel dokaj nepoznan tako pri Lenartu kot tudi v rojstni občini Trnovska vas. Kot zavedni in pokončni Slovenec v času, ko je bilo biti Slovenec celo velik greh, je veliko pripomogel h krepitvi slovenske narodne zavesti v Slovenskih goricah in k uporabi slovenskega jezika v uradih. Na sodišču pa še posebej. Odigral je tudi vidno vlogo v prevratu po koncu prve svetovne vojne, ko so vse ustanove razpadle avstro-ogrske monarhije tudi v trgu Sv. Lenart v Slovenskih goricah postopoma in na miren način prehajale v slovenske roke. Sam je poskrbel in na predvečer 17. novembra 1918 snel grb monarhije in nemški napis iz poslopja okrajnega sodišča pri Lenartu. Kot velika sodna avtoriteta in slovenstvu predani mož je zaradi velikega ugleda pomagal Narodnemu svetu pod vodstvom predsednika odvetnika dr. Milana Goriška in podpredsednika župnika Jožefa Janžekoviča pri dokončni vzpostavitvi nove oblasti po 1. decembru 1918, ko je nastala prva jugoslovanska država, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Ob upokojitvi leta 1921 so ga razglasili za sodnega dvornega svetnika