V Domu kulture Benedikt je v torek, 17. februarja, potekala javna tribuna z naslovom »Dolgotrajna oskrba kot razvojna priložnost Slovenskih goric«, ki je pritegnila številne obiskovalce. Dvorana je bila skorajda polna, odziv občinstva pa je pokazal, da je tema staranja, podpore v skupnosti in razvoja podeželja med ljudmi izjemno aktualna. Govorci so izpostavili, da dolgotrajna oskrba ni zgolj plačevanje institucionalnega varstva, kot smo lahko pogosto spremljali v medijih, temveč lahko pomeni veliko širši nabor storitev in podpore v domačem okolju. Skupno sporočilo javne tribune v Benediktu je bilo jasno: dolgotrajna oskrba mora temeljiti na povezovanju obstoječih lokalnih storitev, podpori skupnosti in rešitvah, ki starejšim omogočajo dostojno življenje doma ter hkrati krepijo razvoj podeželja.

Na tribuni so kot osrednji sogovorniki sodelovali direktor SVZ Hrastovec Aleksander Gungl, direktorica zavoda Vitica Zora Borko in nekdanji evropski poslanec in pobudnik iniciative za Pametne vasi v EU in Sloveniji Franc Bogovič. Dogodka pa so se udeležili tudi dr. Andreja Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo, župan Občine Lenart mag. Janez Kramberger, župan Občine Sveta Ana Martin Breznik, direktor Doma sv. Lenarta in sv. Agate Zlatko Gričnik ter predsednik Združenja direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov Andrej Štesl, saj se tema dolgotrajne oskrbe dotika vseh in spodbuja skupno iskanje rešitev za dobrobit prebivalcev Slovenskih goric.

Aleksander Gungl je izpostavil tri nujne korake za razvoj dolgotrajne oskrbe: povezovanje državnih institucij, večjo vlogo nevladnih organizacij ter vključevanje prostovoljcev. Opozoril je, da sistem še ni v celoti zaživel, vendar lokalna okolja ponujajo veliko priložnosti.

»Osnovni cilj je, da ljudje čim dlje ostanejo doma, ob podpori skupnosti, druženja in mobilnosti,« je poudaril ter dodal, da so ljudje družabna bitja, ki potrebujejo stik in občutek vključenosti.

Zora Borko je predstavila razvoj skupnostne podpore, ki se je začela z dnevnim centrom za starejše, nato pa prerasla v večgeneracijski center. Poudarila je pomen povezovanja programov, saj ljudje pogosto potrebujejo pomoč z različnih področij – od socialne podpore do duševnega zdravja. Po njenih besedah občine financirajo približno petino programov, preostanek pa zagotavlja država, pri čemer programe oblikujejo predvsem potrebe ljudi na terenu.

»Starejši so pogosto osamljeni in premalo informirani, zato potrebujejo jasne poti do pomoči,« je opozorila.

Franc Bogovič je razpravo umestil v širši evropski kontekst. Izpostavil je, da je v ospredju vedno človek, ki potrebuje pomoč, hkrati pa lahko razvoj storitev ohranja življenje na podeželju. Opozoril je na demografske trende, kjer se prebivalstvo seli v mesta, podeželje pa se prazni, zato so pobude, kot so pametne vasi, mobilnost starejših in dnevni centri, ključne za ohranjanje vitalne krajine. Kot primer dobre prakse je omenil tudi Nizozemsko, kjer so storitve povezane in dostopne na enem mestu.

V razpravi je več govorcev poudarilo vlogo prostovoljcev, ki jih je Zora Borko označila za »zlati kader«, saj pomembno prispevajo k organizaciji prevozov, druženju in podpori starejšim. Programi v skupnosti po mnenju strokovnjakov delujejo tudi preventivno, saj lahko odložijo ali zmanjšajo potrebo po institucionalnem varstvu.

Dr. Andreja Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo je izpostavila, da starejši in njihovi svojci pogosto potrebujejo predvsem osebni stik in strokovno podporo na domu. Pomembno je, da jih nekdo obišče, se z njimi pogovori o izzivih, s katerimi se srečujejo, ter svojcem svetuje, kako ravnati v zahtevnih situacijah, denimo pri hranjenju po cevki ali drugih zdravstvenih težavah. Dr. Rafaeličevi so zdi ključno, da:

»Takšna podpora ljudi pomiri, jim daje občutek varnosti, in jim pomaga, da lažje ostanejo v domačem okolju.« 

Župan Martin Breznik je izpostavil pomen sodelovanja lokalnih skupnosti in pristopa »od spodaj navzgor«. Poudaril je, da na podeželju že obstajajo učinkovite rešitve, kot sta pomoč na domu in močna mreža prostovoljcev, ki jih je treba bolje povezati v sistem dolgotrajne oskrbe. Njegov poziv k večjemu upoštevanju lokalnih izkušenj je požel aplavz občinstva.

Med ključnimi izzivi so sogovorniki omenili tudi pomanjkanje strokovnega kadra, zlasti delovnih terapevtov in drugih profilov, ki so nujni za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Ob tem so poudarili, da v lokalnem okolju že obstaja veliko kakovostnih storitev, ki delujejo, jih ljudje uporabljajo in predstavljajo dobro osnovo za nadaljnji razvoj. Z dolgotrajno oskrbo si želijo predvsem boljšega povezovanja obstoječih programov ter celostne obravnave občanov, ki bi okrepila skupnost, spodbudila medsebojno pomoč in enotno delovanje na terenu. Po njihovem mnenju bi tako tudi sredstva, ki jih vsi namenjamo za dolgotrajno oskrbo, ostajala v domačem okolju, kar bi poleg boljše podpore uporabnikom prineslo nova delovna mesta in dodatne razvojne priložnosti. Ob tem so se strinjali, da digitalizacija lahko pomaga, vendar ne more nadomestiti človeškega stika.

Razprava se je zaključila z mislijo, da je prihodnost dolgotrajne oskrbe v povezovanju – med občinami, zavodi, nevladnimi organizacijami in lokalnimi prebivalci. Kot so poudarili sodelujoči, lahko prav takšni projekti ustvarijo okolje, v katerem se starejši počutijo varne, vključene in spoštovane, hkrati pa prispevajo k razvoju in ohranjanju življenja na podeželju.