Nekdanji Lovski rog in Joškova gostilna le še za nostalgijo ...
Pri Lenartu v Slovenskih goricah, ki doživlja nagel razvoj in se tudi kot mlado mesto dejansko uveljavlja kot središče Slovenskih goric, je očitno konec ugibanj o usodi nekdanjega motela Vindiš. Že pred časom je zgradbo odkupil uspešni lenarški podjetnik Jože Kurnik, ki pripravlja projekt stanovanjsko poslovnega objekta. Stavba nekdanjega motela je namreč v slabem stanju in jo bo treba porušiti.
Prvotna zgradba je bila zgrajena leta 1910, nato dograjena in obnovljena tik pred drugo vojno leta 1938 in nato leta 1989 preurejena v motel. Še eno prenovo je hiša doživela leta 1998, potem pa je počasi začelo vse iti navzdol. Etažni objekt je delno podkleten, obsega gostinske in pomožne gostinske prostore v kleti in pritličju objekta, sobe za goste v mansardi ter dve stanovanji v mansardi. Stanovanji sta dostopni iz skupnih prostorov motela. V objektu so instalirane protipožarne, alarmne in signalne naprave. Takšna je bila zgodba že dolgo zaprtega motela Vindiš, ki je nastal iz nekdanje priljubljene medvojne gostilne Lovski rog, v kateri so se radi zbirali lovci in ugledni lenarški tržani, med njimi tudi odvetnik in sokolski voditelj dr. Milan Gorišek. Ta je veljal za enega od najbolj uglednih tržanov medvojnega Lenarta in se je rad udeleževal družabnih dogodkov. Tudi v gostišču Lovski rog. Ta gostilna je nudila varno zavetje članom Sokola in tudi lenarškim lovcem, med katerimi je bil pogosto tudi dr. Gorišek. Vodilni možje lenarškega Sokola in člani odseka podružnice Slovenskega lovskega društva Maribor za okraj sv. Lenart, ki ga je tudi vodil dr. Gorišek, so imeli v Lovskem rogu stalne mize in stole ter celo stalne kozarce. In to navado je vpeljal ravno Gorišek, ki je v času županovanja pripeljal za svojega podžupana gostilničarja Franca Recerja. Ta ni bil ravno dober gostilničar in mu je finančno pogosto pomagal dr. Gorišek, se spominja Emilija Zakelšek, ki je kljub visoki starosti 95 let živa priča lenarške zgodovine. Tudi med nemško okupacijo je gostilna delala, dodaja, po drugi svetovni vojni pa je postala poznana kot Joškova gostilna ali gostilna »Pri Jošku«, v katero so radi zahajali člani zelene bratovščine. Nekaj časa je delovala tudi kot Toplakova gostilna.
Zgodovina pa se včasih poigrava, Joškova in Toplakova gostilna je zaprla vrata. Novi gostinec je začel delovati pod imenom Gostišče Vindiš, ki se je lepo razvijalo, vabilo tuje in domače goste in se 1. julija 1989 preoblikovalo v motel Vindiš. Z vsem, kar sodi zraven. To je bila za Lenart velika pridobitev, sploh, ker so se v tem času pripravljali na razglasitev trga za mesto, kar se je zgodilo novembra 1989 leta. V samostojni Slovenji se je motel zelo uveljavil, saj so gostje, med njimi tudi motokrosisti s spremljevalci in drugi športniki radi prihajali v Lenart. Domačini in okoličani pa so v motel radi zahajali na družabne in plesne prireditve. Ob moteli je bil lep poletni vrt, urejeni sta bili še kavarna in pivovarna. Potem pa motel Vindiš postane motel Šega in kmalu zapre vrata.
Objekt že leta in leta stoji prazen in propada in v iskanje rešitev sta bila vključena tudi Občina Lenart in njen župan mag. Janez Kramberger. Očitno je usoda nekdanjega motela, ki rahlo že kazi podobo tega dela mesta, zdaj zapečatena, saj bo novi lastnik zgradbo porušil in zgradil stanovanjsko-poslovni objekt. Bojda tudi z manjšim gostinskim lokalom, tako da bo ostalo nekaj nekdanjega gostinskega pridiha. Nova stanovanja pa bodo rade volje kupili mnogi, ki se želijo priseliti v središče Slovenskih goric.