Januarska zima nam je postregla s sončnimi dnevi, ki so nas mamljivo vabili na gostinske terase, da bi nabirali vitamin D in si oči spočili ob pogledu na čudovito naravo Slovenskih goric. Ste kdaj imeli možnost to doživeti na terasi Špindlerjeve gostilne v Jurovskem Dolu? Menim, da gre za enega najlepših trgov pri nas, saj te navduši tako s kulturno kot z naravno dediščino! Občutek, ko se usedeš na teraso ob skodelici prijetno dišečega espressa, je popoln, še toliko bolj, ko začutiš bogastvo zgodb, ki so se rojevale na tem trgu, za debelimi stenami Gostilne Špindler, kjer je iskren slovenski domoljub Ivan Roškar nagovarjal svoje ljudi. Zaradi spoštovanja prednikov in ljubezni do domačega kraja je vajeti vodenja Gostilne Špindler pred 12 leti pogumno prevzela Mateja Konrad, saj »smo družina, ki je rasla s to gostilno«.

Stene šepetajo bogate in veličastne zgodbe

Za velikimi lesenimi vrati vstopim v prostor, kjer me – na moje presenečenje – pozdravijo knjige o Ivanu Roškarju in Zvesti Slovenki (verjetno gre za najstarejšo pripoved iz Slovenskih goric). Že vonj in oprema gostilne te nemudoma popeljeta v domačnost, preprostost in pristnost slovenskega podeželja. Za masivnim lesenim točilnim pultom me pozdravi topel glas in nasmeh lastnice Mateje Konrad, ki me povabi v sobo, iz katere vejejo veselje, sreča in tudi žalost Matejinih prednikov. Tako je življenje. V globok poklon in s spoštovanjem do predanosti, neizmernega truda in požrtvovalnosti je Mateja posvetila svojim prednikom posebno mesto v gostilni. Prav zaradi njih in nje lahko sedem za mizo v gostilni, ki Jurovski Dol zaznamuje že od 19. stoletja! »Ivan Caf, ki je bil oče moje babice Berte in je bil prevzemnik te gostilne, je bil poročen z Marijo Roškar, hčerko Ivana Roškarja. Takrat sta se odločila, da gostilno zgradita na novo, to podobo pa gostilna nosi še danes. Gradili so jo kar štiri leta; opeko so delali na sosednjem bregu, tako da je bilo treba kar garati, da jim jo je uspelo postaviti. Ivan Roškar, ki je bil poslanec v štajerskem deželnem zboru v Gradcu, je bil zakoncema v veliko pomoč. Mariji in Ivanu so se v zakonu rodili štirje otroci, čas je mineval in napočil je trenutek, ko je družina bila postavljena pred odločitev: kdo bo nov prevzemnik? Berta, moja babica, ki je bila takrat že poročena z Ivanom Špindlerjem, je neustrašno sprejela drzno odločitev in skupaj sta nadaljevala to tradicijo. Berta je skrbela za gostilno, moj dedek Ivan pa za kmetijo,« pripoveduje o svojih prednikih Mateja. Matejina mama Marija in oče Ivan sta bila naslednja naslednika, ki sta upravljala gostilno, takrat pa sta se tudi odločila, da gostilno poimenujeta Gostilna Špindler. Mateja je tako že tretja generacija žensk, ki uspešno vodi gostinsko dejavnost v Jurovskem Dolu.

Od vrtca, soban za goste in tudi trgovine

V tej zgradbi se je med drugo svetovno vojno nahajal tudi vrtec, saj stavba ni bila v celoti v lasti družine Caf, temveč je en del bil za tako imenovano družbeno korist. V tistem času je bila gostilna za določen čas tudi zaprta, vendar je bila želja po ohranjanju družinske dediščine premočna in tako ostaja vse do danes. Ivan Špindler je odkupil prostore in tako zgradba v celoti ostaja v lasti trenutne lastnice Mateje Konrad.

»Nekoč so v zgornji etaži imeli tudi sobane za učitelje in šoferje avtobusov, del pa je bil namenjen bivanju družine Špindler. Sedaj preurejamo prostore: v spodnjem prostoru je gostilna s prostorom za zaključene skupine, ki sprejme okoli 70 ljudi, v zgornji etaži živita moja mama in oče, zdaj pa preurejamo mansardo, kjer bomo živeli z mojo družino. Trudimo se, da gostilno redno obnavljamo, vzdržujemo, saj se vedno najde nekaj, kar je treba narediti, obnoviti in popraviti,« pripoveduje Konradova.

Stičišče, kjer so se kresala mnenja, krepile krščanske vrednote in se je dvigovala slovenska narodna zavest

Pogovoru v sobi, ki je prepojena z zgodovino, se je pridružila Matejina mama Marija, ki velikokrat priskoči na pomoč v kuhinji. Gostilna ima dobro zgodbo in bogato zgodovino. Marija pogleduje na fotografije in pripoveduje:

»Ta zgodba in naša zgodovina sta tisto, kar nas najbolj vleče naprej. Trudimo se in delamo na tem, da vsakodnevno ponudimo gostom lokalne, domače in tradicionalne malice. Pogrešam čase, ko so bili ljudje bolj sproščeni, prijateljski, veliko več se je pelo, kar pa je vzdušje naredilo bistveno bolj živahno. Po nedeljski maši se je tukaj zbralo veliko ljudi. Pred 40–50 leti se je tukaj na trgu prebiral Razglas. Možakar je stopil pred množico in sporočal novice preteklega in prihajajočega tedna. To je danes zamenjal Facebook,« z nasmehom pove Marija.

Po nedeljski maši so se stari kmetje ustavili v naši gostilni na domači goveji juhi z mesom in žemljico (ki je veljala za hišno specialiteto), ki jih je dan prej moj tast kupil v lenarški pekarni. Tja se je v soboto zjutraj z belo vrečo odpravil z avtobusom, da so jih gostje lahko jedli ob nedeljski juhi ali pa so si jih odnesli domov. V času Ivana Roškarja so se na tem mestu, kot tudi v ostalih dveh gostilnah, ki sta se nahajali v Jurovskem Dolu, kresala mišljenja velikih in majhnih ljudi, kalila se je narodna zavest in krepile so se krščanske vrednote. V teh velikih sobanah se je ogromno plesalo in pelo, praznovalo in veselilo. Te stene nosijo bogate zgodbe. »Sedaj, v tem koronskem obdobju, so se ljudje odvadili druženja, obiska gostiln, odvadili so se prihajati v cerkev in na vse druge prireditve, ki se tu in tam pojavijo. Ta korona je družbo pripeljala do tega, da smo se navadili živeti za štirimi stenami, pred televizijskim zaslonom in s telefonom v roki,« zaskrbljeno opisuje Marija, ki več kot očitno pogreša večere, ko so moški v kotu kartali, za točilnim pultom pa so pevci Jurovskega okteta »zaključevali« svoje pevske vaje in greli srca (in ušesa) poslušalcev.

Veliko obiskovalcev, ki jih zanima zgodba Ivana Krambergerja

Slovenci so kraj Jurovski Dol dodobra spoznali pred 30 leti, ko so bile medijske luči uprte vanj zaradi umora Ivana Krambergerja, ki je takrat imel tam politični shod. Dogodek je pretresel tako domačine kot celotno Slovenijo. »Vsakodnevno se pri nas ustavijo obiskovalci, ki jih zanima ta zgodba. V času koronakrize jih je bilo precej več, saj so ljudje res množično koristili turistične bone. Pritegnejo jih tradicija in tudi zgodbe, ki so se spletale v naših krajih. Dobrodošla je tudi digitalna tabla, ki jo je občina postavila na trgu in vsebuje turistične informacije ter tudi pregled zgodovine kraja, kulture in dogodkov. Ravno včeraj sem imela obisk para iz Kranja, ki ju je prav naša zgodba zelo zanimala in pritegnila, da sta se nas odločila obiskati in hkrati poskusiti lokalne jedi. Prav tako je tudi dosti kolesarjev, sploh ob lepem vremenu, ki se ustavijo pri nas in se okrepčajo,« razlaga Mateja, ki jim rada pripoveduje zgodbe, ki jih kraj nosi.

Gostinstvo nam je položeno v zibko

Ta košček jurovskega raja v osrčju Jurovskega Dola obiskovalce navduši z domačnostjo, ustrežljivostjo in seveda s hrano, ki diši po domači kuhinji.

»Smo družina, ki je rasla s to gostilno. Tako sem že od malih nog spremljala, kako potekajo različna opravila, dela in kako je treba ravnati z gosti. Ko sem leta 2012 skupaj z mojim partnerjem Gregorjem prevzela vodenje, sem vedela, da sem si s tem naložila garaško delo brez urnika, ki se nikoli ne konča. Biti moraš popolnoma predan svojemu delu, tako da smo tukaj vpeti od jutra do večera. To ni tako, da zakleneš vrata gostilne, greš domov in pozabiš na vse, ampak tukaj vedno razmišljaš, kaj bi naredil, kako bi naredil, vedno je nekaj, o čem bi razmišljal, in s tem se moreš naučiti živeti, moraš biti tudi malo »lokal patriot«. Imam dve hčeri in sina. Starejša hčerka Eva obiskuje gostinsko šolo. Svojim otrokom sem povedala, da od njih ne zahtevam, da bi morali prevzeti to gostilno. Seveda si želim, da bi to našo zgodbo popeljali naprej, ampak bomo videli, kako se bodo odločili. Eva sicer pravi, in pri tem jo tudi podpiram, da si bo najprej nabirala izkušnje, nove ideje drugod, da se malo izbrusi in izoblikuje,« s ponosom in zanosom svoje otroke predstavi Mateja, ki verjame v njihovo drznost, delavnost in predanost.

Gostilna Špindler tako ostaja središče trga v Jurovskem Dolu in ohranja status ognjišča, kjer se zbirajo prijatelji, znanci in sorodniki ali zgolj mimoidoči obiskovalci, ki skupaj soustvarjajo in širijo vrednote entuziazma, povezovanja in spoštovanja.