2. AVGUST - MEDNARODNI DAN SPOMINA NA ROMSKI HOLOKAVST
Genocid nad Romi (in Sinti) med drugo svetovno vojno je bil še desetletja po končani vojni povsem pozabljen – V taboriščih smrti so uničevali tudi slovenske Rome

Po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933 so se najprej začeli diskriminatorni ukrepi zoper Jude na zakonski ravni (izločitev judovskih uradnikov iz javnih služb, omejitve na področju izobraževanja, izključevanje v tisku). Že leta 1935 so Jude na osnovi »Nürnberških zakonov« opredelili kot drugorazredne državljane. Radikalni začetek preganjanja Judov in uničevanja njihovega premoženja v nacistični Nemčiji predstavlja Kristalna noč v noči iz 9. na 10. november 1938. Ukrepi zoper Jude so se nato le še stopnjevali in dosegli vrhunec z množičnimi aretacijami in usmrtitvami v koncentracijskih taboriščih in v taboriščih smrti v okviru »dokončne rešitve judovskega vprašanja«.O diskriminatornih ukrepih zoper Jude in kasnejšem genocidu s holokavstvom je zgodovinopisje bolj ali manj celovito opravilo svoje obveznosti. Skoraj povsem odprta pa ostajajo vprašanja o genocidu nad Romi in Sinti, ki se je v Nemčiji začel že pred genocidom nad Judi.

Heinrich Himmler, eden glavnih organizatorjev in izvajalcev nacističnega genocida, šef nacističnih koncentracijskih taborišč in velik borec proti »romski kugi«, si je kot po tekočem traku izmišljal proti romske zakone in dekrete za njihovo množično uničevanje. Leta 1941 je Himmler predlagal kriterije za označevanje rasne čistosti za »Cigane« (to ime so indijske nomadske skupine v Evropi dobile pred več stoletji, v 19. in 20. stoletju je ta izraz označeval človeka, izločenega iz družbe, še danes pa je izraz Cigan razširjen v jezikih vseh evropskih narodov ): predlagal je, da se »Cigana« genealoško razišče do treh generacij in se ga klasificira po treh kriterijih: za čistega Cigana, za več kot pol Cigana ali za manj kot pol Cigana in za Ne-cigana. 16. decembra 1942 je objavil, da so tudi Romi zreli za Sonderbehandlung, torej za »posebni tretma«, kar je pomenilo deportacijo v taborišča smrti. Največ jih je končalo v taboriščih Auschwitz-Birkenau, Treblinka, Chełmno (nem. Kulmhof; novembra 1941 so v to taborišče pripeljali 5.000 Romov iz Gradiščanskega, s katerimi so ravnali huje kot z Judi), Mauthausen, Buchenwald, Dachau in Bergen-Belsen. Romi so v taborišču smrti Auschwitz-Birkenau morali nositi temen trikotnik, na roke pa so jim vtetovirali črko Z. Od vseh taboriščnikov je zanje zabeležena najvišja stopnja umrljivosti: 19.300 jih je tam izgubilo življenje. Od tega jih je v plinskih celicah umrlo 5.600, preostalih 13.700 pa od lakote, bolezni ali zaradi medicinskih poskusov.

»Poslali nas bodo skozi dimnik...«.
Tako so pogosto ugibali taboriščniki. V nekem kotu je okoli majhne jame sedela skupina »ciganov«, v jami pred njimi se je v majhni posodi nekaj kuhalo. Ko se jim je kdo približal, so začeli mahati s pestmi, groziti in kazati, naj izgine. Nekdo je vedel povedati, da so kuhali »jetra«. Kakšna jetra neki, kje so lahko v tem neredu dobili jetra? Mimoidoče so prešinile grozljive misli – saj to ni mogoče. Vsakemu je postalo slabo.... so mar kuhali človeška jetra....?

15. novembra 1943 je Himmler Rome tudi uradno izenačil z Judi in s tem se je začelo še »končno reševanje romskega vprašanja«. Veliko Romov in Sintov so postrelili in ubili že med potjo v taborišča smrti, velikokrat se je zgodilo, da so jih zamenjali z Judi ali jih popisali kot Jude, saj so menili, da sta Jud in Rom tako ali tako kriminalca in manj vredna človeka, zato je vseeno, pod kaj jih popišejo. Zaradi tega so dosedanji seznami s podatki o številu romskih žrtev še vedno nepopolni, številke pa netočne. Čeprav viri večinoma navajajo, da je romski genocid terjal okoli pol milijona žrtev, pa natančnejše število žrtev med Romi in Sinti ni znano. Posebej je treba omeniti romski genocid v višijski Franciji, saj je bilo v francoskih koncentracijskih taboriščih zaprtih vsaj 30.000 Romov. Njihovo zapiranje se je začelo aprila 1940. Leta 1942 so jih deportirali v Nemčijo, na vzhodno ozemlje ali pa v Natzweiler-Struthof v Alzaciji. Rome so zaposlovali tudi v Renaultovih avtomobilskih tovarnah. Žal je tudi za francoske Rome večina dokumentacije uničena in natančnejših podatkov ne poznamo. V Auschwitz so poslali tudi belgijske Rome in v konvoju »Z« z dne 15. januarja 1944 jih je od 351 preživelo samo 11, vsi ostali so bili uničeni.

Nekatera trupla so bila oblečena, druga gola. Toda njihova golota je bila ne žaljiva kot golota malih otrok, njihove genitalije niso povzročale sramu, mrtvi so izgubili seksualnost, njihovi udi so bili smo kosti brez mesa, ki jih je pokrivala tanka koža. Večina trupel je imela odprte oči, prazne in brezizrazne, in težko si je bilo predstavljati, da so nekoč gledale in videle ...

Treba je opozoriti, da so bili Romi v taboriščih tudi med najbolj pogostimi žrtvami medicinskih eksperimentov: mnogim so vbrizgavali strupe, jih sterilizirali, izpostavljali so jih strupenim plinom, ekstremno visokim ali nizkim temperaturam, lakoti, številnim boleznim in brutalnemu mučenju. Dr. Josef Mengele, imenovan tudi »angel smrti« je še posebej užival pri poskusih z romskimi otroki. Najbolj znani so poskusi z dvojčki, včasih je dvojčka zašil skupaj, včasih ju je ubil, da je lahko izvajal obdukcije dvojčkov. Izvajali so tudi kastracije. Največ Romov pa je seveda končalo v plinskih celicah, pri čemer je zanimivo, da so nacisti prve Rome s plinom pokončali že na začetku leta 1940, ko so v Buchenwaldu prvič testirali smrtonosni plin Ciklon-B. Test je seveda »uspel« in vseh 250 romskih otrok je umrlo.

Skupina Romov iz Zagreba pred internacijo. Nemški zvezni arhiv.