V sklopu evropskega projekta Vitomarci včeraj in danes je izšel tudi ponatis knjige slovenskega pripovednika in domačina Ignaca Koprivc – Občina Andraž se z njo poklanja velikemu rojaku
Pisatelj, ki se je v resnici pisal Ljubec, se je rodil leta 1907 v Drbetincih, osnovno šolo pa obiskoval v Vitomarcih. Kasneje je živel in deloval v Ljubljani, kjer je leta 1980 tudi umrl. Enako kot za andraševsko faro je Koprivec pomemben tudi za bolfenško, torej Trnovsko vas, kjer je leta 1939 napisal svoje narodopisne črtice Kmetje včeraj in danes, ki jo je založila Glavna hranilnica Sv. Lenarta v Slovenskih goricah. V njej je skozi črtice predstavil tedanje življenje kmetov v Slovenskih goricah. »V njegovih delih se sicer čuti poudarjeno socrealistično pisanje, vendar imajo vrednost zaradi opisovanja domačih krajev in ljudi. V črticah se je dotaknil malega človeka, ki ga zaznamujeta beda in alkohol in ki ga zaradi slepe vere v katoliško Cerkev izkorišča duhovščina. Knjiga je dvignila veliko prahu, v klerikalnih katoliških krogih pa zbudila ogorčenje. Bila je zaplenjena z obrazložitvijo, da krši javno moralo in izziva verski razdor. Kljub temu je skoraj v celoti prešla v roke bralcev. To pa tudi po zaslugi sina cerkvenjaškega trgovca Tušaka, ki je okoli 250 izvodov knjige z otroškim vozičkom prepeljal na svoj dom in dnevno po tri knjige prenašal v trgovino, kjer so v kratkem vse pošle. Zaradi te zaplembe ni mogel izdati zbirke novel Vaške podobe, ki bi govorila o viničarjih«, je o Koprivcu v spominskem zapisu ob njegovi smrti v Novih razgledih z dne 26.12. 1980 zapisal Ivan Kreft.

V tridesetih letih je Koprivec objavljal prozo kot samouk in samorastnik v Modri ptici, Življenju in svetu, Zadrugarju, Jutru in v Ljudski pravici, leta 1939 pa je že objavil obsežno knjigo Kmetje včeraj in danes, ki jo je izpolnil z »narodopisnimi črticami iz Slovenskih goric«, kakor je zapisal v podnaslovu, knjigo pa mu je založila glavna hranilnica pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Knjiga se giblje med literaturo in etnografijo, gradivo pa je razporejeno po letnih časih, med narodopisne črtice z opisi ljudskega obredja, dela in običajev je vključeno več ljudskih pesmi, izhajajočih iz Slovenskih goric. Pisateljev poglavitni namen pri opisu kmečkega življenja »včeraj in danes« je bil vsekakor raziskati in podati tipologijo kmečkega mišljenja, čustvovanja in ravnanja. Enako kot za andraševsko faro je Koprivec pomemben tudi za Sv. Bolfenk (Trnovska vas), saj je tam napisal svoje narodopisne črtice Kmetje včeraj in danes (1939). Predgovor jim je napisal trnovski in polenški učitelj in pisatelj Zmago Švajger. V njegovih delih se čuti poudarjeno socrealistično pisan. Kot zanimivost naj še zapišemo, da je bil Koprivec večkrat pri cerkvenjakem učitelju in ljubiteljskem arheologu Vladu Lorberju v Andrench. Domačini se ga spominjajo kot markantnega, postavnega moža, ki se je rad sprehajal tudi po Stanetinškem bregu. Očitno je želel dodobra spoznati utrip vaškega okolja širšega območja Slovenskih goric. S kakšnim simpozijem bi se ga lahko spomnile vse tri občine- Sv. Andraž, Trnovska Vas in Cerkvenjak. Za letos, ko mineva 115 let od njegovega rojstva je že prepozno, za naslednjo obletnico pa je časa dovolj.

V svojih novelah in romanih, še prav posebno v romanu Pot ne pelje v dolino je Ignac Koprivec nemara »najbolj avtentično v povojni slovenski književnosti označil in opisal tragiko, ki jo je v življenje posameznikov prinašala družbena in miselna preobrazba slovenskega kmetstva; njegovo zunanje in zlasti notranje razkrajanje in miselno prestrukturiranje. Kmet Braček ni le v sporu s krajevnimi oblastmi, ko brani svojo zemljo in eksistenco, marveč tudi s svojima sinovoma, ki bolj prožno dojemata tako politične kot praktične in tehnološke spremembe na vasi«, je v nekrologu ob njegovi smrti zapisal v Sodobnosti ( letnik 29, št.2) France Vurnik.

Občina Sv. Andraž, ki je v Drbetincih pri Mlinarjevih sicer postavila tablo (marsikoga celo zavede, da je to rojstna hiša), da se je tod v bližini rodil Ignac Koprivec, razpadajoče rojstne hiše najbrž ni (več) mogla rešiti. Nekaj domačinov v Drbetincih sicer meni drugače - rešiti bi se je dalo pred kakšnimi desetimi leti. Namesto rojstne hiše pa se lahko Koprivcu odkrije spominska plošča, morda poleg plošče nadučitelja Ivana Strelca na občinski hiši. To je najmanj, kar bi si Ignac Koprivec zaslužil. In če bodo kdaj v Vitomarcih uvedli ulični sistem, bi se morala ena od prvih ulic poimenovati po njem.