PONOSNI SOKOL ŠIROKIH OBZORIJ, NARODNJAK IN USPEŠNI ŽUPAN
Dr. Milan Gorišek se je rodil v meščanski družini celjskega zdravnika 1. septembra 1878. Mladost je preživel Rušah, kamor se je njegov oče preselil iz Celja. Bil je poročen s hčerko slovenskega deželnega poslanca Franja Robiča iz Limbuša. Pravo je študiral v Pragi, kjer je leta 1902 tudi promoviral. Poklicno pot je začel v Mariboru, a je že leta 1904 odšel v Lenart, kjer je najprej delal kot koncipijent pri zavednem slovenskem odvetniku Janku Leščniku.
Samostojno odvetniško pisarno je odprl leta 1910. V Lenart je prinesel mnoge napredne ideje in se je nenehno zavzemal za krepitev slovenstva ter za slovenski značaj trga. Leta 1918 je bil predsednik Narodnega sveta pri Sv. Lenartu in je odigral vidno vlogo v prevratnih časih jeseni 1918, ko je generalu Maistru in njegovi slovenski vojski pomagal z živežem iz širšega območja Slovenskih goric in tudi z denarjem iz lenarške hranilnice. Aktivno se je udejstvoval v lovski in gasilski organizaciji. Več let je bil tudi tajnik podružnice Ciril - Metodove družbe za Sv. Lenart v Slovenskih goricah, katero je med leti 1906 – 1918 vodil trgovec in veleposestnik Franc Breznik. Z njim je sodeloval tudi pri prevzemu oblasti od trških Nemcev novembra 1918. Med obema svetovnima vojnama je bil dr. Milan Gorišek dalj časa lenarški župan in je skrbel za gospodarski napredek trga in okolice. Med drugim je vzpostavil avtobusno povezavo med Lenartom in Mariborom. Zaslužen je za urejanje cest in za elektrifikacijo Lenarta. Bil je nadvse uspešen sokolski funkcionar, eden od vodilnih Sokolov v mariborski Sokolski župi in v slovenski sokolski organizaciji. V času centralizacije Sokola po letu 1929 se je zavzemal za večjo avtonomijo Sokola v Sloveniji. Bil je med prvimi člani slovenske lovske organizacije leta 1907 in ob ustanovitvi Podružnice slovenskega lovskega društva v Mariboru leta 1921 predsednik njenega odseka pri Sv. Lenartu.
Pri Lenartu je ostal vse do aprilske okupacije Jugoslavije leta 1941, ko je moral v izgnanstvo v Bosno v Banja Luko. Tam ga je zadela kap, od katere si ni več opomogel. Umrl je leta 1957 in je pokopan na pokopališču v Rušah. Za svojega rojaka ga štejejo tudi Rušani, saj se je v tem kraju rodil njihovemu zdravniku dr. Gašperju Gorišku (1849 – 1911), ki je bil v Ruša dejaven tudi v javnem življenju. Oživil je društveno življenje v okviru Bralnega društva, pri čemer je zelo aktivno sodelovala tudi žena Ema, ki je bila odlična društvena organizatorka. Sinu Milanu je bil torej slovenski duh z narodnim ponosom vred položen tako rekoč v zibelko in vse do smrti je bil zavedni Slovenec. Ob tem pa še ponosni »sokol«, ki je znal visoko poleteti, saj so ga krasila široka intelektualna in politična obzorja. Ne glede na to, da ga Rušani skupaj z očetom Gašperjem štejejo tudi za svojega, je dr. Milan Gorišek vendarle mož Slovenskih goric, katerim je dal del sebe in se z velikimi črkami zapisal v njihovo zgodovino. Lenartu pa še posebej in slej ko prej bi moral dobiti vsaj skromno spominsko ploščo. Ena od pobud je tudi poimenovanje ŠRC Polena po njem.