Zavetnik lenarške cerkve sv. Lenart, po kateri je kraj dobil ime, goduje 6. novembra – Občinski praznik in Lenartova nedelja naj ostaneta praznik druženja in prijateljevanja, kot je to v navadi že od nekdaj.

Letos mineva 825 let od prve pisne omembe Lenarta v Slovenskih goricah. Njegovo zametki segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi ( praedium ) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime. Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov, že leta 1196 pa je bil kraj v lastni šenpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se listinski tudi prvič omenja in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V omenjeni buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah – pri sv. Lenartu ( apud Sanctum Leonardum ). Listino hrani dunajski državni arhiv.

Velik pomen za razvoj Lenarta, kakor tudi njegove širše geografske okolice, gre pripisati dejstvu, da je že pred nastankom hrastovškega gospostva te kraje zajela cerkvena organizacija. Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina. Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za sam razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem prostoru.

Zavetnik lenarške župnijske cerkve je sv. Lenart. Sv. Lenart se je rodil okoli leta 500 v Orleansu v plemiški družini, ki je bila v prijateljskih odnosih s krščanskim frankovskim kraljem Klodvikom. Vzgajali so ga za viteza, a je kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor pa je zahajal tudi reimski nadškof sv. Remigij, ki je sv. Lenarta seznanil s krščanstvom in ga kasneje tudi krstil. Sv. Lenart je kasneje postal puščavnik v gozdu blizu Limogesu v Franciji. Kronisti poročajo, da je v svoji puščavniški celici živel molitveno in spokorno samotarsko življenje. Postal naj bi škof v Reimsu (nekateri viri poročajo, da je dejansko prejel tudi škofovsko posvečenje), a on se je odločil, da bo ostal puščavnik. K njemu so prihajali številni iskalci pomoči; pridigal je in zdravil. Postal je priljubljeni svetnik, zelo čaščen v Franciji in južni Nemčiji, pa tudi na Slovenskem, saj mu je posvečeno okoli 70 cerkva, največ podružničnih. Veliko teh je nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešeni turške sužnosti. Je zavetnik jetnikov in tudi živine, zlasti konj. Goduje 6. novembra in velja tudi za vremenarja.. Pregovor pravi:

»Kakršno na Lenarta kane, takšno do božiča ostane«

Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti. Dovolj je bilo tudi pitne vode, saj je Lenart že od nekdaj slovel po vodnjaki s kvalitetno pitno vodo. Na slemenu se je uveljavila pravilna parcelacija zemljišč, v kraju se je lepo razvijala obrt. V srednjeveškem času se je njegova trška funkcija prav zaradi ugodne prometne lege, tranzitnih poti in razvite obrti krepila. Trške pravice je Lenartu potrdil kralj Friderik IV. Leta 1447, a je te pravice dejansko imel že pred letom 1332, ko se prvič omenja trški sodnik. Leta 1447 je bližnji Grad Hrastovec dobil sodno pravico. Trškega sodnika so volili vsi polnopravni tržani, potrjeval pa hrastovški gospod. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem letnih živinskim sejmov. Do leta 1918 se je kraj imenoval Sankt Leonhard in Windisch Büheln. Od konca 1. svetovne vojne pa vse do leta 1952 se je naselje imenovalo Sveti Lenart v Slovenskih Goricah. V Lenart je bilo preimenovano na osnovi "Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb" iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svetega Lenarta v Slovenskih Goricah del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi in odpravijo vsa svetniška imena krajev.

Zgodovina od tod naprej je kar dobro popisana in Lenartčanom tudi poznana. Nekaj poglavij bo sicer treba napisati na novo, saj so na voljo novi zgodovinski viri, a korenitejših sprememb doslej povedanega skoraj zagotovo ne bo. Ali pa tudi, kar je normalno, saj je tudi zgodovina kot znanstvena veda dolžna spremljati novosti in predvsem verodostojno slediti ostankom preteklosti, še zlasti vsem razpoložljivim virom. Morda je prav, da se spomnimo, da je bil leta 1989 Lenart razglašen za mesto. Dobilo je svoj grb in zastavo. Razglasitev je svečano opravil takratni predsednik Skupščine Republike Slovenije Miran Potrč, predlog KS Lenart, da se naselje Lenart razglasi za mesto, pa so pred tem konec septembra 1989 potrdili tudi vsi trije zbori takratne občinske skupščine Lenart. Od takrat je Lenart počasi dobival atribute mesta in doživel še eno, zdaj dokončno vladno potrditev tega statusa pred nedavnim s sklepom aktualne vlade v skladu z veljavnimi normativi in standardi. Da se ve! Danes je Lenart dominantno upravno-politično,kulturno, gospodarsko-zaposlitveno in trgovsko-oskrbovalno središče Slovenskih goric. In to funkcijo še krepi. Sploh pa je zanimiv zaradi pozitivnih demografskih gibanj, saj se prebivalstvo v mesto priseljuje. To je dober znak za prihodnost.

Leto 1196 seveda ni bilo začetek ne življenja in ne naselbine na območju današnjega Lenarta, je pa kraj prvič pisno omenjen in trajno zapisih v ohranjenih pisnih virih. Zato lahko ta datum brez vsakega zadržka štejemo za lenarški »rojstni dan«. »Spočetje« pa je bilo mnogo starejše, saj so se tod v dolgi zgodovini podila mnoga ljudstva, od Keltov do Rimljanov, pa Slovanov in Ogrov ... In tudi na Turke ne smemo pozabiti v letih, ko je Lenart že bil na takratnih zemljevidih kot nepomemben majhen trg. Čeprav je treba zapise o turški navzočnosti v Lenartu in njihovo divjanje po okolici jemati s precejšnjo rezervo, saj zgodovinsko še vedno ni dokazano.

Lenartčani že od nekdaj delimo skupno usodo in tudi danes ostajamo skupaj kot someščani (in so krajani, pa tudi so občani in predvsem državljani), ki želimo strpno in konstruktivno prispevati k našemu napredku. Pravijo, da je svet lep – in dodajajo, da je dom svet. Pa še res je!

Faksimile listine iz leta 1196, arhiv Knjižnice Lenart