180 let od Prešernovih Poezij, ki so izšle leta 1846 z letnico 1847

Poezije je naslov zbirke izbranih pesmi dr. Franceta Prešerna, ki je izšla 15. decembra 1846, toda z letnico 1847. Zbirko je v 1200 izvodih natisnil ljubljanski tiskar Jožef Blasnik. Prešeren je pesmi v zbirki skrbno izbral. Vanjo je sprva uvrstil tudi Zdravljico. Kot je bilo običajno za takratni tisk, je moral tudi Prešeren na Dunaju zaprositi za cenzorski pregled, da bi dobil dovoljenje za tiskanje. Takratni dunajski cenzor za slovenska besedila je bil dr. Franc Miklošič. Cenzor se z objavo tretje kitice Zdravljice ni strinjal, zato Zdravljica tudi ni bila del Poezij. Prav tako je zastrl akrostih v Sonetnem vencu, razen v 150 izvodih, namenjenih prijateljem.

Nekatere pesmi v zbirki Poezije predstavljajo vrhunce Prešernove poezije, kot sta Sonetni venec in Krst pri Savici, poezijo s socialno in bivanjsko tematiko, zabavljive sonete in satire ... Sonetni venec je književni lirični venec iz petnajstih sonetov posvečen Prešernovi neizpolnjeni ljubezni – Juliji Primičevi. Vsak od sonetov ima tri ali štiri stihe. Obstajata dve osrednji temi, ki sta prepleteni v celotnem vencu, ljubezen do ljubljene ženske in ljubezen do domovine. To je poezija, s katero je pesnik dvignil slovensko poezijo na evropsko raven, ustvaril dragoceno izročilo in postavil visoka merila vsem naslednjim pesniškim generacijam. Globoko se je usidral v slovensko zavest, z neposrednostjo svoje čustvene govorice pa tudi v slovensko srce. Nekatere njegove verze so ljudje sprejeli kot za svoje.

Pa še beseda o Zdravljici. Pesem je izšla komaj po marčni revoluciji leta 1848. Takrat jo je, za pikico spremenjeno, objavil v Bleiweisovih Novicah. Ta pesem je bila ob svojem nastanku za oblasti sporna. Prešeren je bil v njihovih očeh pravi upornik z neizmerno svobodomiselnostjo. Zdravljica je postala pomemben simbol za svobodo in samostojnost z verzi kot so »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo« in »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan«. Mimogrede, Zdravljico so prevedli v okoli trideset jezikov. Njena sedma kitica je seveda tudi himna Republike Slovenije.

V spomin pesniku Francetu Prešernu je bil njegov spomenik slovesno odkrit 10. septembra 1905. Kip, katerega avtor je akademski kipar Ivan Zajec, je sprva naletel na velik odpor in kritike med likovnimi poznavalci in v cerkvenih krogih, ker je nad pesnikovo glavo razgaljena muza.