SONJA VRŠČAJ: »BILA SEM TAM....«
V 96. letu je umrla Sonja Vrščaj (1925 – 2021), pokončna in odločna ženska, ki je preživela »tovarno smrti« in »pekel na zemlji« v največjem in najstrašnejšem nemškem uničevalnem taborišču   Auschwitz – Birkenau v okupirani Poljski. Tam so tudi njej tako kot vsem drugim taboriščnicam in taboriščnikom vzeli človeško dostojanstvo in je postala samo še številka  82396. To je bilo razčlovečenje do popolnosti in v takšnih razmerah so lahko preživeli samo najmočnejši in tisti, ki so imeli trdno voljo do življenja. Ob tem pa še  dovolj optimizma in tudi  ljubezni do domovine. Sonja Vrščaj je bila med njimi in je vse te grozote preživela. Bila je ena zadnjih živih prič dogajanja v taborišču smrti na Slovenskem in je ob opozarjanju na nečloveško trpljenje vedno znala poudariti, da je še bolj kot opozarjanje na trpljenje ljudi med vojno, pomembno opozarjati na  vzroke, ki so do tega  trpljenja pripeljali. To je bila rdeča nit njenega spominjanja in pripovedovanja mladim, s katerimi se je pogosto vračala na »mesto zločina« v Auschwitz – Birkenau na Poljskem.

Vrščajeva se je kot Sonja Zabric rodila 9. decembra 1925 v Šepuljah na Krasu. Bila je ena od treh otrok zavedne slovenske družine, kjer so se vsi člani, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, vključili v Osvobodilno fronto ter pomagali partizanom. Sonjo so  Nemci ujeli 16. junija 1944. Odpeljali so jo v tržaški zapor Coroneo, kjer se je prvič srečala s smrtjo. Iz tržaškega zapora so jo nato odpeljali v zloglasni Auschwitz - Birkenau. Pomotoma so jo peljali v barako k Romom, vendar so jo pozneje premestili. Če bi ostala pri njih, bi tudi njo odpeljali v plinske celice in od tam v krematorij. Stara je bila 18 let.

Sonjo Vrščaj sem spoznal med raziskovalnim delom o holokavstu in kmalu sva postala zelo odprta sogovornika. Spoštoval sem njen pošten odnos do preteklosti in neizmerno voljo, da do konca življenja kot živa priča dogajanja pripoveduje o teh strašnih dnevih in nočeh, ki jih je preživljala skupaj z drugimi. V njeni pripovedi ni bilo niti kančka maščevalnosti, pač pa iskrena osebna pripoved  o vsakdanjem utripu in osebnih travmah, ki so pestile njene sotrpine. Bila je ena tistih, ki  se je dnevno srečevala s smrtjo, saj je nekaj časa prebivala v baraki le nekaj sto metrov oddaljeni od krematorija. Videla je okostnjake, ki so jih vozili vanj in jih sežigali. Preživela je, ker so bili taboriščniki tudi dovolj solidarni in tovariški, je večkrat odkrito povedala na srečanjih z mladimi.Sonja Vrščaj je s svojim delovanjem do zadnjega pripomogla, da so njene izkušnje ostale zapisane za zgodovino in za trajno spominjanje.

Bil sem z njo in se sprehajal po nekaterih ohranjenih barakah Auschwitz – Birkenaua. Dostojanstveno in častno je hodila med njimi in pripovedovala. Imela je dober spomin in njena pripoved ni nikoli minila brez opozoril mladim, da je treba negovati  vrednote medsebojnega spoštovanja, strpnosti, sožitja, tovarištva  in solidarnosti. Pokazala je na ruševine krematorija in se ustavila ob spominski plošči vsem slovenskim internirancem, med katerimi je bila tudi večina prekmurskih  in ostalih slovenskih Judov. Tam je nastal spoštljivi molk in samo  šelestenje listja v  lahnem vetriču  je zmotilo tišino, v kateri smo  nemo poklonili spominu žrtev. Sonja je ob koncu pripovedi vedno poudarila, da vsega trpljenja v taboriščih z besedami ni mogoče opisati.Odšla je ena zadnjih prič nekega časa, ki ga ne smemo pozabiti, saj je bil zaznamovan z največjim zlom 20. stoletja. S holokavstom in genocidom, ki je bil rezultat  politike, katera se še vedno plazi po stari celini in s svojimi novodobnimi nastavki grozi, da se lahko zlo tudi ponovi. Sonja Vrščaj je bila ena tistih, ki je lahko vedno dejala: »Bila sem tam«!.