V trškem jedru v Jurovskem Dolu ob Kulturnem domu že 5 let domuje Roškarjeva trta. Ne vsakdanja trta, ampak potomka mariborske modre kavčine, ki naj bi bila pri nas najstarejša trta. Za vinogradnike je vsako leto praznik, ko lahko v družbi občank in občanov poberejo pridelane sadove. Tako so tudi v nedeljo, 17. oktobra, člani Društva vinogradnikov Sveti Jurij skupaj z županov, župnikom in ostalih udeležencev opravili trgatev. Svečano trgatev so moški prepustili ženskim rokam, nato je sledilo prešanje grozdja. Ovtar oziroma skrbnik vinske trte Ivan Špindler je zelo dobro opravil svoje delo, saj so bili grozdi polni in zdravi in vse kaže, da bo letošnji letnik zelo dober. Podpredsednik društva vinogradnikov Andrej Dvoršak je z letino zadovoljen in je povedal: “Na četrti trgatvi Roškarjeve trte smo naprešali 10 litov in pol. Sladkorna stopnja je zelo lepa in sicer 15,5, kisline so sicer malo na meji, ampak menim, da bo glede na prejšnja leta, letnik odličen.”  

Kdo je bil Ivan Roškar?

Ivan Roškar (1860 – 1933) je bil svetovljan, ki je ob pomembnem političnem in družbeno - kulturnem delovanju skrbel tudi za znameniti vinograd na Slateniku, ki je bil za tisti čas izjemno velik in zelo zahteven za obdelovanje. V njem je med prvimi v Slovenskih goricah zasadil najžlahtnejše sorte trte in svoj pridelek je znal tudi dobro prodati v kraje po vsej današnji Avstriji ter Kranjski. In dragocen cepič v Jurovskem Dolu upravičeno nosi njegovo ime. Skrbnik te dragocene trte je pravnuk Ivana Roškarja, Ivan Špindler.

Ivan Roškar je bil v prvi vrsti kmet in dober gospodar na lastni kmetiji in v vinogradu, bil je neomajen pripadnik katoliške vere, mož kremenitega značaja in zagovornik slovenskega jezika in kulture v času, ko slovensko ljudstvo pred zakonom ni uživalo enakih pravic kot večinski avstrijski narod. Besede našega sokrajana so ne tako davno nazaj odmevale v deželnem zboru v Gradcu, v avstrijskem državnem zboru na Dunaju ter v skupščini kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Beogradu. Bil je seveda tudi župan domače Malne, kjer se je njegova politična pot začela. Do konca svoje politične poti je ostal neomajno zvest svojim ciljem, da se politično izrazi kot predstavnik slovenskega kmečkega in podeželskega prebivalstva. Veljal je za velikega podpornika slovenske šole in ima veliko zaslug za gradnjo novega šolskega poslopja v domačem kraju leta 1909. Njegova vnukinja, žal že pokojna Cirila Brunčič je po spominu navedla, da so ga pri delu vodili poštenost in občutek za red in pravico.

Ob tedanjem učitelju Mateju Pergerju je bil leta 1902 ustanovitelj bralnega društva Edinost in dve leti kasneje še čitalnice. V tem društvu, ki je imelo svoje prostore v takratni gostilni Krajnc, današnji Plateisovi hiši, so se vsak vikend odvijale prireditve, tombole in čitalnice. Delovanje društva je temeljilo na večštevilčnem pevskem zboru in množičnem uprizarjanju dramskih iger. Ivan Roškar je bil dolgoletni predsednik društva in ga je tudi materialno in moralno podpiral. Ime društva je ponesel tudi na Dunaj in v Graz. Naročene so imeli številne časopise, ki so si jih občani lahko izposojali ter tako krepili bralno kulturo in domovinsko zavest. V tridesetletnem delovanju društva so prirejali tudi predavanja iz različnih področij.

Poleg prizadevanj za gospodarski in kulturni razvoj domačega kraja se je Ivan Roškar v prvi vrsti zavzemal za avtonomijo Slovenije. V vseh svojih nagovorih je izražal pomen slovenskega jezika za slovenski narod. Zavzemal se je za slovenščino v šolah in uradih. Obiskal je ogromno slovenskih in obmejnih krajev, opozarjal na težave preprostega slovenskega človeka in se boril za boljšo prihodnost našega kraja. Bil je dober ljudski govornik in je šel ljudem na roko posebno v času nesreč in vremenskih ujm.