Viničarji (v Slovenskih goricah so jih imenovali vajncarji) so živeli v gospodarjevih hišah, ob katerih so bili vinograd, manjši sadovnjak in običajno majhna njiva. Na njej si je viničarska družina lahko pridelala nekaj krompirja, zelja, fižola in repe. Viničarji kot kmečki proletarci so v začetku 20. stoletja v Halozah in Slovenskih goricah skupaj z dninarji, kočarji in želarji predstavljali veliko večino prebivalstva. Po ugotovitvah iz dvajsetih let minulega stoletja naj bi bilo v okrajih Ljutomer, Ptuj in Maribor približno 40.000 viničarskih družin. V drugih vinorodnih krajih današnje Slovenije viničarjev ni bilo. Viničarski red je bil v veljavi le na Štajerskem, kjer so viničarji v dvajsetih letih 20. stoletja obdelovali približno tri četrtine slovenskoštajerskih vinogradov.

Bivališča viničarjev so bila povsod skromna. Viničarska hiše je imela navadno tri prostore – črno kuhinjo, vežo in sobo. Opreme niso imeli veliko, ker so se navadno pogosto selili. Kleti so bile navadno pod viničarsko hišo ali pa v njeni bližini. Ključe od vinske kleti je imel gospodar in če je bil dober po srcu, je kakšen liter vina ob njegovem obisku za velike praznike (božič, novo leto in velika noč) pristal tudi na viničarski mizi. Vse to je del preteklosti, saj je čas opravil svoje in namesto majhnih viničarskih hiš s skromnimi gospodarskimi poslopji so danes zgrajene nove, moderne stanovanjske hiše. Tudi v cerkvenjaških goricah, ki so slovele po vinogradih in viničarjih je tako. Ena redkih viničarji se je ohranila v Andrencih, kjer zanjo lepo skrbijo Vračičevi iz Sp. Senarske v občini Sveta Trojica. V Andrencih so imeli dolga desetletja »vrh«, kot domačini še danes porečejo nekdanjim viničarijam. Vračičeva je lepo urejena in vzdrževana. Vinograda sicer nimajo več, zato pa sadovnjak in ob hiši mogočni oreh, ki priča o veličini tega »vrha« v Andrencih pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah.