V Slovenskih goricah je skupnih lovov iz leta v leto manj, ponekod pa so jih že skoraj ukinili.
Počasi se začenjajo skupni jesenski lov na divjad. A kot vse kaže, se nadaljuje trend upadnja njihovega števila, saj zlasti v nižinskih loviščih, med katere spadajo tudi Slovenske gorice, male divjadi za lov ni več. Le tu in tam še pade kakšen dolgouhec ali redek fazan, več uspeha je z odstrelom zvitorepk. Za lov  so tako zanimive vrste samo še raca mlakarica, siva vrana, sraka šoja in šakal. Nekdanji skupni jesenski lovi so tako le še oblika druženja in predvsem obujanja spominov na čase, ko na primer v lenarški Čretni uplenili tudi po 300 fazanov in več na enem lovu. Podobno je bilo tudi v drugih LD v zdajšnjem lenarškem lovsko-gojitvenem bazenu. Včasih so lovi rajali tudi ves dan.

Lovska zveza Slovenije je pred začetkm lovov izdala strokovno navodilo o njihovi izvedbi. Za izvedbo skupinskih lovov je odgovoren lovovodja, ki lov pripravi in izvede. Vsi udeleženci skupinskega lova moramo upoštevati navodila lovovodje, saj se v nasprotnem primeru lahko lov izkaže za neuspešen in celo nevaren. Zaradi varnosti naj gonjači nosijo signalne telovnike in/ali odsevne trakove na klobukih, tako da so dobro vidni tudi na daljše razdalje.

Eden drugega, pa brez zamer, opozarjajmo na nepravilnosti. Opozoril ni nikoli preveč! Ne pozabimo, da se nesreče lahko zgodijo ne le na lovu, ampak tudi na poti v lovišče, pri vrnitvi ali doma pri čiščenju in spravljanju orožja. Ob uporabi lovskega orožja se moramo vedno zavedati, da je lahko zgolj trenutek neprevidnosti dovolj, da drugim ali sebi povzročimo hude rane ali celo smrt. Naša dolžnost je skrbeti za dosledno upoštevanje pravil varnega ravnanja z lovskim orožjem.