Tradicija, ki se ohranja in prenaša iz roda v rod – Lenart je tudi sejmaril

Kraj je dobil ime po cerkvi sv. Lenarta, ki je prvič omenja v pisnih zgodovinskih virih leta 1196. Sv. Lenart goduje 6. novembra in ta dan si je Občina Lenarta izbrala za občinski praznik. Letošnje praznovanje je bilo sicer v znamenju slovesnega odprtja šolskega prizidka, družabni del praznovanja pa je kot vedno dopolnilo še Martinovanje in praznična Lenartova nedelja, sledi še nekaj zanimivih kulturnih prireditev od tango večera, knjižnih večerov, komedije vse do nastopa folklornikov. Lenartova nedelja je v prekrasnem sončnem vremenu privabila v središče Slovenskih goric množico obiskovalcev od blizu in daleč. Poleg slovesne maše zlatomašnika Janeza Kurbusa je v občinskem središču nastopil Slovenskogoriški pihalni orkester MOL, folklorna skupina Jurovčan iz Jurovskega Dola, folklorna skupina Kulturnega društva Sv. Ana in lenarški Twirling plesni in mažoretni klub.

Brez lončarja ni Lenartovega žegnanja. Foto: Maja Toš

Mestno središče je bilo polno stojnic, na katerih so ponujali mlada vina lenarških vinogradnikov in kulinarične dobrote kmečkih žena in deklet. Lenart pa je tudi sejmaril, kot je stara navada lenarške žegnanjske nedelje. In še nekaj je treba zapisati, namreč stari vremenski pregovor pravi: »Kakršno na Lenarta kane, takšno do Božiča ostane«. Sv. Lenart se je kopal v jesenskem soncu in enako praznična nedelja, tako da bo lepo vreme res ostalo vse do Božiča. Bomo videli, so modrovali mnogi obiskovalci, ki so dodobra napolnili ne samo osrednji Trg Osvoboditve in vse nekdanje trško središče, pač pa tudi župnijsko cerkev sv. Lenarta. Tako je bilo od nekdaj in tradicija Lenartove žegnanjske nedelje se lepo prenaša iz roda v rod.

Lectova srca in medenjaki so ročno izdelani, barvno poslikani spominki iz medenega testa, ki jih nekoč niso podarjali za jesti, ampak kot simbol ljubezni – danes pa veljajo za enega najlepših primerov slovenske kulturne dediščine. Foto: Lin Oberlajt