Lenarško OZ za vrednote NOB bo v začetku decembra  izdalo brošuro o  nekaterih  važnejših zgodovinskih iztočnicah med nemško okuapcijo 1941 – 1945 v Slovenskih goricah
Druga svetovna vojna je bila največja preizkušnja v zgodovini slovenskega naroda, evropskih narodov in človeštva sploh. Uničenju so bili namenjeni številni narodi, tudi slovenski. Bodisi etnocidu – nacionalnemu uničenju – bodisi genocidu ali kombinaciji enega in drugega. Ta kombinacija je bila pri slovenskem narodu prisotna najprej v nemški okupacijski coni.

Druga svetovna vojna je  terjala do 50 milijonov mrtvih ( v novejšem času se pojavlja številka okoli 60 milijonov ). Od tega slabih 6 milijonov ( 5,7 milijona ) deportiranih na podlagi rasističnih zakonov in 5 milijonov političnih internirancev. V te številke pa so zajeti tisti, katerih smrt je bila neposredna posledica vojne, ne pa tudi tisti, ki so umrli zaradi vojne, ker ni bilo dovolj hrane in zdravniške nege, ker so doživeli hude čustvene in duševne pretrese itd. Tudi metodologija  ugotavljanja žrtev vojne je zelo različna ( ponekod na primer so mešali pripadnike odpora s civilnimi žrtvami vojne, kar ni bilo logično ). V nekdanji Sovjetski zvezi je  vojna terjala okoli 18 do 20 milijonov smrtnih žrtev, od tega tretjino civilov in med njimi 1,2 milijona Judov. Od Nemčije  (skupaj z Avstrijo ) je vojna zahtevala več kot 6 milijonov mrtvih, od tega 3 milijone in 250-tisoč vojakov. Na tretjem mestu je Poljska, kjer je vojna  terjala več kot 5 milijonov življenj, med njimi  od 2,3 do 2,9 milijona Judov.

Za nekdanjo skupno državo Jugoslavijo je dolgo veljal  podatek, da je druga svetovna vojna terjala 1,7 milijona smrtnih žrtev. Zdaj operiramo s številom 1,1 milijona smrtih žrtev vojne na območju nekdanje Jugoslavije, kar predstavlja 5,8% prebivalstva. Slovenijo lahko uvrstimo v jugoslovansko povprečje, saj imamo v obdobju od aprila 1941 do januarja 1946 dobrih 97.500 smrtnih žrtev, kar predstavlja 6,5% prebivalstva  (podatki zajemajo tudi po vojni pobite v izvensodnih pobojih ). Od tega je bilo po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani 27.135 žrtev v partizanskih enotah, 35.717 žrtev med civilisti, 13.406 med slovenskimi domobranci, 468 med slovenskimi četniki, 846 pripadnikov vaških straž, 9.759 mobilizirancev v nemško vojsko, 1172 mobilizirancev v italijansko vojsko  in 415 mobilizirancev v madžarske oborožene enote. Partizanski revolucionarni teror je povzročil 24.000 žrtev (največ po vojni), protirevolucioarni ali protikomunistični tabor/pripadniki slovenske kolaboracije/ pa 4.400 žrtev. Med žrtvami je tudi nekaj udeležencev  evropskih odporniških gibanj, ubitih zavezniških vojakov in padlih vojakov jugoslovanske kraljeve vojske ob aprilskem napadu sil Osi na Jugoslavijo. Ko govorimo o žrtvah  vojne 1939 – 1945 moramo posebej izpostaviti tragedijo holokavsta. V njej je izgubilo življenje okoli 6 milijonov Judov, tudi 587  slovenskih.Številka pa še ni dokončna.

V brošuri bo sicer največ pozornosti in prostora namenjenega ustroju okupacijske oblasti in splošnim razmeram  med okupacijo. Predstavljeno bo  odporniško narodnoosvobodilno gibanje, ustanavljanje odborov OF  in pojav Melaherjevih četnikov, ki so se v okupirani slovenski Štajerski pojavljali samo v Slovenskih goricah in v delu Dravskega polja. Sedež so imeli pri Št. Petru, današnjem Malečniku pri Mariboru. Predstavljena bo nemška prisilna mobilizacija, izgoni zavednih Slovencev, deportacije v koncentracijska in uničevalna taborišča, streljanje talcev, ponemčevanje otrok v nemški vrtcih in šolah in tudi  okupatorjevi ukrepi na gospodarskem področju.