Ob smrti podpredsednika OZ VVS Lenart Iztoka Rozina je bila v sredo, 17. julija, v veliki dvorani Centra Slovenskih goric žalna seja, katere so se poleg številnih veterank in veteranov iz vseh območnih združenj vzhodnoštajerske pokrajine, udeležili tudi predsednik ZVVS general Ladislav Lipič, lenarški župan mag. Janez Kramberger in poslanec DZ Franc Breznik. Žalno sejo je vodil predsednik OZ VVS Lenart Jože Majcenovič. O pokojnem Iztoku Rozinu in njegovem ustvarjalnem delu in življenju je spregovoril častni član in nekdanji predsednik OZ VVS dr. Marjan Toš, ki je dejal:

»Dante je nekoč zapisal, da je zelo čudno, kako prazen je svet, ko umre en sam človek. Ko pa umre dober človek in se nenadoma, brez slovesa in nasmeha poslovi in odide naš dragi prijatelj, sopotnik, bojni tovariš, sodelavec, sosed in seveda skrbni oče, je ta praznina toliko večja. Zato težko dojamemo, dragi Iztok, da si tako nenadoma odšel od nas in da si ob slovesu nismo mogli niti stisniti rok. Novica, da si za vedno odšel, je med veterani in veterankami vojne za Slovenijo ter vsemi domoljubi, odjeknila kot strela iz jasnega. Osupli in otrpnili smo, za trenutek postali, prevzela nas je globoka bolečina izgube in žalosti. Iztok, ki nas je zapustil v šestdesetem letu starosti, je bil na vsakem koraku prijazen sogovornik, rad je poslušal, bil je zelo strpen in dojemljiv za vsak dobronamerni predlog.

Ponosen je bil, da je doma iz Slovenskih goric. Bil je navezan na rodno grudo, čeprav tega navzven ni posebej kazal. Ljubezen do doma, do domačije, družine, do svojih najdražjih in do domovine, je nosil globoko v svojem srcu. Dom in domovina sta mu bili sveti vrednoti, zanju je živel častno in pošteno. Odločno in pogumno je leta 1991 stopil tudi na branike domovine v osamosvojitveni vojni kot rezervni miličnik. »Opravil sem svojo dolžnost, ko me je domovina potrebovala«, je dejal po vojni in se zaradi tega ni nikoli trkal po prsih. Česa takega njegov plemeniti značaj ni dovoljeval. V lenarškem območnem združenju sva se na nek način tudi midva globlje spoznala in navezala pristne človeške stike. Iskrenost in resnicoljubnost sta vse do njegove tragične smrti prevevali najino sodelovanje. Ko sem vodil združenje, sem lahko Iztoku zaupal vsako nalogo. Ni bilo dela, ki ga ne bi zmogel ali hotel opraviti. Imel je silno moč, energijo in neverjetno voljo slediti skupnim ciljem.

Kot dobrosrčen mož je vedno rad priskočil na pomoč slehernemu veteranskemu tovarišu, tudi kot je šlo za osebne stiske. Prav vsakemu. V našem območnem združenju VVS je pustil globoke in trajne sledi ter neizbrisen osebni pečat. Bil je dolgoletni funkcionar območnega združenja, njegov zgledni tajnik, sodeloval je pri vodenju regijske veteranske organizacije vzhodnoštajerske pokrajine, rad je zahajal med slovenskobistriške veterane v Brinje, pa v Ruše in Gornjo Radgono. Povsod so ga vzeli za svojega. Kot podpredsednik OZ VVS Lenart je zastopal združenje na mnogih slovesnostih in drugih dogodkih širom po Sloveniji. Brez njega ni bilo pohodov »Od Maistra do osamosvojitve«, z nami je bil na vseslovenskih veteranskih srečanjih na Pokljuki in še bi lahko našteval. Iztok je bil preprosto naš, trden člen v verigi slovenskih veteranov v najširšem smislu. Opravljal je odgovorne naloge na glavnih zborih ZVVS in s svojim preprostim, človeškim pristopom izvrstno sodeloval s predstavniki ostalih veteranskih in domoljubnih organizacij in lokalnih skupnosti. Kot veteran vojne za Slovenijo in kot preprost, dela vajen človek, je bil enak med enakimi in si ni nikoli pripenjal medalj za kakršne koli osebne zasluge. Zanj so bili doseženi cilji rezultat skupnega dela.

Naj sklenem zadnje slovo od dragega veteranskega tovariša Iztoka Rozina na žalni seji OZ VVS Lenart s filozofsko mislijo rimskega cesarja Marka Avrelija, da »smrti ni, sem samo Jaz, ki bom umrl!” Vsi odhajamo, življenje pa teče dalje. Tako je bilo, je in bo. Naše življenje in delo bo odslej teklo brez dragega veteranskega tovariša Iztoka. Če bi mu bilo dano, bi nam ob slovesu zagotovo dal vedeti, kako vredno je vselej po pravi poti hoditi, preudarno misliti in pošteno delati. Iztok bi morda dodal: »Če opravljaš svojo dolžnost, naj ti bo vseeno, ali te zebe ali ti je vroče, ali si zaspan ali prespan, ali govori svet slabo o tebi ali dobro, ali ti trka smrt na vrata ali se ti godi kako drugače. Bodi vedno ponosen, da si vse naloge dobro opravil!
Dragi Iztok, ti si svoje oddelal, častno in pošteno. Za vsa dobra dela naj ti velja iskrena hvala. Nikoli te ne bomo pozabili, ohranili te bomo v trajnem in lepem spominu.«

Zadnje slovo od Iztoka Rozina bo danes, v petek, 19. junija, ob 18. uri na pokopališču pri Lenartu v Slovenskih goricah.