Novi kamenček v mozaiku verodostojnega prikaza posledic spopada Stalin - Tito leta 1948 s prikazom taboriščnega vsakdanjika na Golem otoku, kjer je bilo zaprtih tudi 563 Slovencev

Dobili smo še eno zanimivo knjigo o zgodovini »ibejevskega« taborišča (zapora) na Golem otoku, ki je delovalo med leti 1949 – 1956. Knjiga izpod peresa hrvaškega zgodovinarja Martina Previšića temelji na arhivskih virih in literaturi, pa tudi na številnih pogovorih avtorja s preživelimi taboriščniki z Golega otoka in iz drugih taborišč in zaporov v času spora Tito – Stalin. Avtor, ki sodi med mlajše raziskovalce sodobne jugoslovanske zgodovine, se je pogovarjal s 25-timi preživelimi taboriščniki, katere bi lahko imenovali tudi zaporniki ali bolj enostavno - kaznjenci. Med njimi je bilo 21 moških in 4 ženske, od tega 9 iz Hrvaške, 14 iz Srbije in 2 iz Slovenije, različnih narodnosti. Eden od njih je bil celo visoki funkcionar Uprave državne varnosti (UDBE), drugi pa so bili kaznjenci iz Golega otoka ter iz drugih jugoslovanskih zaporov za »ibejevce«. Nekateri med njimi avtorju niso dovolili objave imen in tudi ne snemanja pogovorov. Spregovorili so le o osebnih izkušnjah in doživetjih iz Golega otoka, ki so avtorju služili kot kamenček v mozaiku zgodbe o »Otoku«.

Avtor na mnogih mestih v knjigi, ki jo bogatijo tudi izbrane dokumentarne fotografije in nekateri verodostojni dokumenti, uporablja sopomenke za poimenovanje Golega otoka, ki so jih uporabljali tudi kaznjenci in sicer Otok, Marmor, Delovišče in Havaji. Za Upravo državne varnosti (UDBO) ponekod uporablja sopomenki, kot sta Varnostna služba ali samo Služba, za njene operativce izraz »udbovci«, za Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) pa skrajšani izraz Partija. Za Sovjetsko zvezo uporablja kratico ZSSR. Vsi golootoški izrazi, kot so »upravnik«, »sobni starešina«, »kulturni« in »preiskovalec« , so ohranjeni v izvirni obliki, v kakršni so se uporabljali na Golem otoku.Podlaga knjige je bila avtorjeva doktorska disertacija o ibejevskem taborišču Goli otok, ki jo je zagovarjal julija 2014. Doktorat je za objavo v knjigi občutno preuredil in dopolnil z novim arhivskih gradivom in osebnimi spoznanji iz študije dokumentov. Previšić ocenjuje, da se je spopad Tito – Stalin leta 1948 poleg NOB v letih 1941 – 1945 uveljavil kot »legitimacijski temelj Titove Jugoslavije. Prelom s Stalinom, čeprav je bil le posledica okoliščin, ne pa kake premišljene politike, kot je bilo večkrat prikazano kasneje, je pripeljal do specifične jugoslovanske inačice socializma, ki se je utelesila v obliki socialističnega samoupravljanja. In to kot posebna oblika družbeno-politično-gospodarske ureditve zunajblokovskega umeščanja in zbiranja držav, ki niso bile pod neposrednim vplivom ZSSR ali ZDA. Razkolu s Sovjetsko zvezo je sledilo jugoslovansko približevanje zahodu«. Z letom 1948 si je Jugoslavija ustvarila izjemen mednarodni ugled.Po branju knjige lahko pritrdimo avtorju, da je njegova knjiga tudi knjiga o stari resnici, da se je težko znebiti starega, ko sprejemamo novo; o tem, kaj se zgodi, ko se dogodki odvijajo hitreje, »kot jih lahko ljudje dojamejo«.

Poleg splošnih in bolj ali manj dobro znanih zgodovinskih resnic o Golem otoku so zanimive nekatere avtorjeve navedbe in analize statističnih podatkov. Skozi štiri taborišča na Golem otoku je šlo okoli 13.000 oseb, preostalih 2377 ibejevcev pa ni prestajalo kazni na Golem otoku, pač pa v drugih zaporih. Ibejevci so bili namreč zaprti na Golem otoku, na Sv. Grgurju, v Stari Gradiški (pripadniki vojske ), v Bileči (tudi vojska ), v Požarevcu (Zabela ) in v Ramskem ritu, kjer so bile zaprte ženske. Nekaj časa je deloval tudi zapor na Ugljanu. Največ je bilo zaprtih Srbov (6963 – 44,24%, sledijo Črnogorci (3316 - 21,7%), Hrvati (2437 - 15,48 %), Makedonci (717 - 4,55 %), Slovenci (563 - 3,5 %), Albanci (418 - 2,6 %), Bolgari (246 – 1,5 %) in Madžari ( 234 - 1,4 % ). Največ aretiranih ibejevcev je bilo leta 1949 in sicer 6146 in 1951 leta 3502. Zadnje leto delovanja taborišča na Golem otoku je bilo aretiranih samo še 66 oseb. Med leti 1949 – 1956 je na Golem otoku umrlo 283 moških kaznjencev in 4 ženske. Smrtnost je bila 2%. Za ustanovitev taborišča, organizacijo in ustroj je bil zadolžen narodni heroj Jovo Kapičić, ki je Goli otok osebno obiskal trkrat. Doslej so nekateri avtorji napačno navajali, da je bil Kapičić celo upravnik taborišča, kar je povsem netočno. Je pa zanimivo, da je Kapičić, ki je veljal za »desno roko« Aleksandra Rankovića – Marka, do konca življenja vztrajal pri stališču, da je bil boj proti Stalinu boj za golo preživetje, zato je bil tudi Goli otok upravičen. 21. avgusta 1951 si je Goli otok osebno ogledal Aleksandar Ranković. Po njegovem obisku je začel režim v taborišču popuščati in razmere za taboriščnike so se »radikalno izboljšale«. Med drugim po njegovem obisku ni bilo več pretepanja brez razloga in tudi v »špalirju« kaznjenci niso več udrihali po novincih, temveč so se samo drli na ves glas »uuuuuuaaaa«.

Prvo skupino ibejevcev , ki jih tudi avtor občasno imenuje za kaznjence, so poslali na Goli otok 7. julija 1949 leta. Šifra za Goli otok je bila VP (vojna pošta) 3234. Največ kaznjencev so na otok pripeljali z ladjo Punat. Med prvimi je na Goli otok stopil tudi slovenski kaznjenec Radovan Hrast, ki je bil po prvi »prevzgoji« na otoku še enkrat. O izkušnjah se je brez zadržkov razgovoril avtorju, ki je njegovo pripoved posrečeno uporabil za ilustracijo nekaterih podrobnosti iz življenja kaznjencev. Tudi o znamenitem »špalirju«, skozi katerega je moral vsak novinec, ki so ga kaznjenci za »dobrodošlico« pošteno premikastili. Udbovci so si pri tem po pilatovsko umili roke in jim ni bilo treba opraviti umazanega dela.»Špalir« je bil uvodni del prevzgoje in hkrati skrajno ponižanje dostojanstva vsakega kaznjenca. Avtor knjige je sam opozoril, da je z njo želel celovito predstaviti Goli otok in zato je delo zastavil tako, da bi bralcem pojasnil »logiko« tega taborišča, njegove cilje, smisel in posledice za kaznjence (taboriščnike). Vse od narave jugoslovanskega sistema v njegovi stalinistični fazi do motivov za podporo resoluciji Informbiroja leta 1948, pa tudi definicije, kdo so ibejevci sploh bili, kako so bili preiskovani in kaznovani, kako je nastalo taborišče na Golem otoku in kako se je razvil celotni taboriščni sistem. Vključno s tehničnimi podrobnostmi o taborišču samem, o njegovem notranjem delovanju, obolevanju in umiranju kaznjencev. Osrednji poudarek knjige pa je zagotovo v razlagi in obrazložitvi poglavitne funkcije – vloge taborišča, to je procesa politične prevzgoje kaznjencev. Gradivo za knjigo je skrbno zbiral in se je v glavnem naslonil na bogate arhive UDB-e v Beogradu in drugih varnostih služb, tudi KOS-a.Poleg njih pa je zbral nekaj izredno ilustrativnih pričevanj nekdanjih kaznjencev, ki so Goli otok preživeli in po več kot 60-tih letih javno spregovorili o osebnih usodah.

Gre v bistvu za knjigo o dogajanju med leti 1948 – 1956, katero je bilo polno zgodovinskih in političnih ironij. S knjigo je podobno kot že nekateri drugi avtorji pred njim vnovič argumentirano pokazal, kakšni sta v resnici bili stalinistična revolucionarna ideologija in praksa.Kljub temu, da je knjiga pisana zelo objektivno in dokumentirano, pa se avtor le ni povsem izognil osebnim vredostnim sodbam in komentarjem. Ocenil je, da se je ibejevcem »preprosto iztekel zgodovinski rok trajanja«. Goli otok je bil izrinjen iz jugoslovanskega javnega diskurza vse do 80-tih let minulega stoletja, ko so prišli nekdanji kaznjenci (taboriščniki,kar so v resnici tudi bili), pred oči javnosti kot žrtve partijske igre, s katerimi se je ne glede na karto, ki so jo sami igrali leta 1948, ravnalo preostro. S to oceno se moramo v celoti strinjati. Tako kot drži tudi avtorjevo mnenje, da je bila »takšna ocena kratkega veka, saj so po razpadu svetovnega komunizma, ZSSR in SFRJ, postali žrtve brez ideologije, brez družbenega in političnega zagovornika in – kar je ključno – brez domovine«.

Knjigi je dodan obširni znanstveni aparat, seznam vseh pričevalcev, seznam kratic in imensko kazalo.