Otroci odraščajo v času, ko jih številni starši postavljajo v središče sveta – prepričani, da je to izraz ljubezni. Namesto da bi jih naučili, kako premagovati ovire, jim jih starši vse prepogosto odstranimo sami. Zavijamo jih v vato, da ne bi padli, jim popuščamo, da ne bi jokali, in jim dopuščamo, da odločajo tudi takrat, ko bi morali postaviti jasne meje. Rezultat?

Rezultat je generacija otrok, ki sicer raste v udobju, a hkrati verjame, da se svet vrti okoli njihovih želja, nato pa pristane na trdih tleh resničnega življenja.

Permisivna vzgoja, zavijanje v vato, pretirano čaščenje lastnega otroka in odvzem izkušenj, v katerih bi se moral učiti odgovornosti, samostojnosti in vztrajnosti, namreč dolgoročno ne ustvarjajo samozavestnih mladih, temveč ranljive posameznike, ki se v realnem svetu težko znajdejo.

Biti dober starš in vzgojitelj je vse prej kot lahko in nikakor ne gre za prirojeno znanje. Tako kot za vsako drugo odgovorno vlogo bi si tudi za to morali že pred začetkom privoščiti nekaj učenja – razmislek o mejah, posledicah, potrpežljivosti in predvsem o tem, kakšen človek želimo biti, preden postanemo vzgojitelji. Kajti otroci ne poslušajo le naših besed; posnemajo naš način življenja. Prvi zgled dobijo doma. Logika je preprosta: Če starši ne znajo voditi sebe, težko vodijo svojega otroka.

Vladavina razvajenih otrok

Ljubica Uvodić Vranić, legenda hrvaške psihologije, je še bolj neposredna, saj pravi, da danes ne živimo v matriarhatu ali patriarhatu, ampak v filiarhatu, družbenem redu, v katerem vladajo razvajeni otroci. »Starši so preveč zaščitniški. Kaj to pomeni? Da otroku zavezujejo čevlje, mu v vsem ustrežejo, da se zanj žrtvujejo, da namesto njega naredijo domačo nalogo, in vse to interpretirajo, kot da gre za ljubezen. V resnici pa gre le za linijo najmanjšega odpora; lažje je nekaj narediti namesto otroka kot pa investirati čas in ga naučiti, kako se kaj naredi. Lažje je otroku kupiti računalniške igrice, mu dovoliti, da je ves dan na internetu ali da gleda risanke, kot pa se z njim pogovarjati ali iti z njim v naravo. Tako pri svojem delu vidim, kako se razvajen otrok kmalu prelevi v problematičnega šolarja, potem postane študent, ki študira deset let ali pa se najprej vpiše na eno fakulteto, se naveliča in se prepiše na drugo. Ta razvajeni otrok nekoč končno diplomira in želi najti službo v svoji stroki, a ker je ne dobi, saj je, če sem ironična, študiral indiologijo, postane nezaposljiv in breme svojih staršev, oni pa se čudijo, češ vse smo mu dali, vse omogočili, zdaj pa noče delati. Brezposeln mlad človek gre čez različne faze: prva je, da noče delati in da ne išče službe, druga je, da postane frustriran in jezen, tretja faza pa je agresivnost.«

»Mnogi starši, ki jim razlagam, zakaj je prišlo do vladavine otrok, to težko razumejo, saj so bili oni tisti, ki jim niso znali postavljati mej in so jim izpolnjevali vse želje. Posadili so jih na namišljene prestole, jim na glavo nataknili krono in jim v roke porinili plastično žezlo ter jim dovolili, da so odločali o stvareh, o katerih nič ne vedo, namesto da bi jih kaj naučili.«

In potem se srečata in zaljubita dve takšni razvajeni osebi, ki sta živeli v prezaščitniški družini, in se poročita. Jasno je, da tak odnos ne more funkcionirati, saj drug od drugega pričakujeta stvari, ki so jima jih dajali njihovi starši. In takšen par dobi otroka in krog, ki potem vodi samo še navzdol, je sklenjen.«

Različni vzgojni slogi

V osnovi poznamo štiri vzgojne sloge. Gre za koncept, ki ga je v 60. letih prejšnjega stoletja izdelala ameriška psihologinja Diana Baumrind. Ugotovila je, da so se v družinah najpogosteje pojavljali trije vedenjski vzorci – avtoritarni, avtoritativni, permisivni, zadnji zanemarjajoči pa je bil dodan kasneje. Avtoritarni starši vzgajajo strogo in imajo v svojem domu točno določena pravila, otroci pa skoraj nobene besede. Gre za sistem vzgoje, po katerem so zrasle zlasti generacije naših prednikov.

Ljubica Uvodić Vranić, legenda hrvaške psihologije, pravi, da mnogi starši danes otroke vzgajajo po liniji najmanjšega odpora; lažje je nekaj narediti namesto otroka kot pa investirati čas in ga naučiti, kako se kaj naredi. Foto: osebni arhiv

Na nasprotni strani mu stoji permisivni slog, ki ga najdemo tudi pod pojmom popustljiv. Permisivni starši ne postavljajo mej, želijo biti otrokovi najboljši prijatelji in delajo vse, da bi bili njihovi otroci srečni. Za zanemarjajoči slog je značilno »nevključeno« starševstvo, kar pomeni, da se starši za otroka ne zanimajo, mu ne izkazujejo ne ljubezni niti pozornosti. Zadnji slog vzgoje je avtoritativni, ki danes velja za idealni vzgojni način, ki prinaša ravnovesje med občutljivostjo, ljubeznijo in jasnimi pričakovanji, mejami in zahtevami. Avtoritativni starši otrokom omogočajo podporo in jih vodijo na poti skozi življenje, vendar na način, da se otrok počuti varno in ljubljeno. Otroci najdejo v starših oporo in se nanje lahko zanesejo. Avtoritativni slog v bistvu predstavlja uravnoteženo kombinacijo avtoritarne in permisivne vzgoje, seveda pa med temi štirimi slogi obstajajo tudi prehajanja in kdaj pa kdaj se ne da točno določiti, da starši svojega otroka vzgajajo le z enim slogom.

Ko otrok nikoli ni kriv

Tudi v šolah opažajo, da so se generacije otrok spremenile. Učiteljica v eni od slovenskogoriških osnovnih šol, ki ni želela biti imenovana, pripoveduje, s kakšnimi vedenji otrok se srečuje.

»Da ti otrok v prvem razredu mrtvo hladno reče NE, ko mu daš neko zadolžitev, je bilo včasih nepredstavljivo in skrajno nespoštljivo, zdaj pa postaja normalno.«

»Dogaja se, da otrok zgrabi škarje in se požene za drugim učencem, ker ga je ta pač 'izzival', ti pa se nato 'ruvaš' z njim, da mu škarje izpuliš iz rok, preden se zgodi kaj hudega. Priča sem izbruhom jeze, kadar ni tako, kot si je nekdo zamislil, pa četudi gre le za pesmico, ki se jo učimo, otroku pa ni všeč moj izbor. Seveda niso vsi taki, še zdaleč ne, a jih je vedno več, ki s svojim vedenjem in odnosom motijo ostale, obenem pa jih opogumljajo, da tudi oni kdaj tako reagirajo,« razlaga in doda, da ima šola sicer določene protokole, kako ravnati v takih primerih. »V kolikor so starši odzivni in doma ukrepajo, lahko težavo uspešno prebrodimo, kadar pa niso, ker njihov otrok pač ni nič kriv, potem imamo bolj ali manj zvezane roke. Če ni podpore s strani staršev, tudi pogovori s šolskimi strokovnjaki ne bodo zalegli, z vzgojnimi ukrepi, ki v skrajni fazi vodijo v prešolanje otroka, pa samo preložimo težavo na neko drugo lokacijo.«

Več dela s starši kot z otroki

Maja Fridau je psihologinja iz Svete Trojice. Je ustanoviteljica podjetja Pot k sebi, kjer z delavnicami, meditacijami in drugimi tematskimi programi nudi podporo in usmerjanje pri osebnostni rasti, ukvarja pa se tudi svetovanjem pri vzgoji otrok oziroma staršem predstavi posledice določenega vzgojnega tipa. »Danes imajo otroci veliko težav z anksioznostjo, vključenostjo, izbruhi jeze, hiperaktivnostjo, k meni prihajajo tudi z odločbami.«

»Pogosto se zgodi, da starši pripeljejo svojega 'problematičnega' otroka, češ 'porihtajte' ga, naredite čudež.«

»Z otrokom se seveda najprej pogovorim, potem pa imam običajno največ dela s starši. Ki po eni strani v otroku vidijo projekt in od njega veliko pričakujejo, po drugi strani pa ga ujčkajo in delajo vse, samo da bo srečen. Če smo hiperzaščitniški, če mu na poti odraščanja odstranjujemo ovire, mu ne postavimo mej, mu vse damo, zagotovo ne bo srečen. Da zrastemo v zdravo odraslo osebo, namreč potrebujemo izzive, ovire, tudi nujne frustracije, krivice in celo trpljenje, saj se le tako krepimo in lahko obvladujemo stresne situacije, ki so del vsakega življenja.«

Pogum, da preženemo lastne vzorce

Zato je, je prepričana Maja Fridau, pri vzgoji potrebnega veliko znanja. »Dejstvo je, da pogosto razmišljamo in ravnamo tako, kot smo vajeni, neke vzorce smo ponotranjili. Zato je pomembno, da pogledamo vase in se vprašamo, kaj smo na primer pogrešali pri odnosu s svojo mamo, kaj nas je motilo. Potem se lahko odločimo, da bomo sami ravnali drugače. Zbiranje informacij o vzgoji preko literature, delavnic in podobno je dobrodošlo, a bi pri tem opozorila, da bo za spremembo vzorcev vedenja potrebno več kot ena delavnica in včasih brez dela s psihologom ali psihoterapevtom ne bo rezultata. Za to, da se zazreš vase, se soočiš s samim sabo in preženeš lastne vzorce, je nedvomno potrebnega veliko poguma, a le tako se naučiš upravljati s svojimi čustvi.«

Otrok, ki mu starši na poti odraščanja odstranjujejo ovire, mu ne postavijo mej, mu vse dajo, v življenju zagotovo ne bo srečen, so prepričani strokovnjaki. Foto: Freepik

Ker smo ljudje tudi del neke družbe, ki se nenehno spreminja, ta seveda prav tako vpliva na nas. »V času industrijske revolucije so otroci služili za delovno silo, v socializmu je bila glavna vrednota delo, v kapitalizmu, v katerem živimo danes, sta na prvem mestu potrošništvo in perfekcionizem, torej denar in biti naj naj v vsem. Starši so danes preobremenjeni in nimajo časa za svojega otroka, kar skušajo nadomestiti z denarjem. Toda otrok potrebuje biti viden in slišan, potrebuje ljubeče odnose, povezanost in pripadnost. Slovenci slovimo kot delovni narod, šepamo pa v kategoriji negovanja zdravih odnosov.«

Sanje, ki se vrtijo okoli dobitka na loteriji

Z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi nekatere vrednote, ki povzročajo generacijske prepade, torej nerazumevanje med starimi in mladimi. Kelly Gibson, učiteljica angleščine v srednji šoli v južnem Oregonu, ZDA, dijakom že 30 let na začetku vsakega šolskega leta postavi isto vprašanje: Kakšne so tvoje največje življenjske sanje? Z vprašanjem želi, da mladi odprejo svoja srca, izrazijo svoje želje in si priznajo, kaj bi zanje pomenil pravi uspeh v življenju. A letošnji odgovori so Gibsonovo globoko zaskrbeli. Po njenih besedah so se namreč odzivi v zadnjih petih letih bistveno spremenili. Medtem ko so nekdaj učenci razmišljali o karieri, ustvarjalnosti ali osebnih dosežkih, danes pri generaciji Z prevladuje ena tema – denar.

»Vsako leto je bilo nekaj učencev, ki so si želeli 'dobiti na loteriji', a letos jih je bilo več kot 60 odstotkov. Mladi spremljajo svet prek TikToka in drugih družbenih medijev, kjer je veliko vsebin o osebnih financah. Dojemajo globalno ekonomsko stanje drugače kot prejšnje generacije. Imajo občutek, da je zadetek na loteriji edini način, da si zagotovijo stabilnost. Skrb vzbujajoče je, kako so mnogi otroci pozabili, kaj pomeni sanjati. Denar ni več sredstvo za uresničitev želja, ampak cilj sam po sebi – simbol varnosti in stabilnosti,« pravi ameriška učiteljica.

»Namesto da bi otroci lahko sanjali o svojih strasteh, umetnosti ali znanosti, jim je svet povedal: Če hočeš nekaj doseči, potrebuješ veliko denarja. To je škoda, ker je sanjanje začetek spremembe. Sanjati ne pomeni ignorirati resničnost; pomeni si drzniti predstavljati boljši svet.«

Čeprav se zdi, da v razvitem svetu danes prevladuje permisivna vzgoja, pa študije tega ne dokazujejo, pač pa kažejo na razlike po posameznih državah. Univerzalne analize o najpogostejših vzgojnih tipih v državah Evropske unije sicer ni, zato si bomo pomagali z delnimi ugotovitvami, ki kažejo, da se skandinavske dežele nagibajo k avtoritativni vzgoji, sredozemske pa nihajo med dvema skrajnostima: avtoritarno in permisivno.

Finci so za sočutje in nadzor

Ne preseneča, da na Finskem, ki velja za eno od najbolj naprednih držav, tudi na področju izobraževanja, po podatkih raziskave iz leta 2022 dobra četrtina staršev svoje otroke vzgaja avtoritativno, torej v kombinaciji sočutja, topline in nadzora. Istega leta so Španci ugotovili, da »ljubkovalen slog, ki je topel, a z nizko strogostjo«, v bistvu permisiven, v njihovem primeru ni nujno slab, saj da je povezan z dobro družinsko samopodobo, vrednotami univerzalnosti in nižjo čustveno ranljivostjo pri mladostnikih in odraslih otrocih. To kaže, da v nekaterih evropskih državah toplina brez močne disciplinske komponente ni nujno negativna. Nekaj evropskih raziskav je pokazalo, da se klasični vzgojni slogi, kot smo ugotavljali že v začetku članka, mešajo in da starši elemente posameznih pogosto kombinirajo.

Slovenci se nagibamo k razvajanju

Kako pa je v Sloveniji? Analiza vzgojnih slogov staršev, izvedena na modelu približno tisoč staršev osnovnošolcev iz okolice Ljubljane, je pokazala, da jih več kot polovica (52,4 %) uporablja permisivni vzgojni slog. Najmanj staršev se poslužuje avtoritativnega vzgojnega sloga, čeprav je v številnih raziskavah poudarjen kot najprimernejši. Po podatkih Zavoda RS za šolstvo je avtoritativni slog povezan z boljšim šolskim uspehom, bolj pozitivnim odnosom do šole in manj problematičnim vedenjem.

Maja Fridau: »Parom svetujem, da v zvezi počakajo tri leta, preden se odločijo za otroka. V tem času se 'smetana že poliže' in se pokaže, ali sta dva uspela vzpostaviti trden partnerski odnos.« Foto: Senka Dreu

Kaja Lenič je v svoji doktorski disertaciji z naslovom Vzgojni slogi in bralna pismenost učencev ob koncu tretjega razreda osnovne šole ugotovila, da otroci, katerih starši sledijo permisivnemu slogu, dosegajo slabše rezultate v bralnem razumevanju kot tisti, ki imajo avtoritativne ali avtoritarne starše. Kar kaže, da vzgojni slog ni le tehnična »kategorija«, ampak ima konkretne posledice za razvoj otrok. Analize so tudi pokazale razlike glede izbranega vzgojnega sloga pri očetih in materah. Permisivnega in avtoritativnega naj bi pogosteje izbirale matere, avtoritarnemu naj bi bolj sledili očetje. Takšne razlike lahko vplivajo na dinamiko domačih vzgojnih praks in na to, kako otroci doživljajo pravila, meje in podporo.

Otrok med partnerja vrže bombo

»Starši se pogosto ne zavedamo, kako zelo naše ravnanje vpliva na otroka, zato še enkrat poudarjam, kako pomembno je, da se 'oborožimo' z znanjem, da smo, skratka, ozaveščeni. Jaz bi kar uzakonila neko šolo starševstva, ki bi bila obvezna še pred zanositvijo. Če imamo šolo za voznike, zakaj ne bi imeli še šole za starševstvo? Izjemnega pomena je komunikacija med staršema. Nikjer ne piše, da bosta kot starša kompatibilna, zato je nujno, da čim bolj uskladita vzgojno metodo, neskladja pa sproti rešujeta, a seveda ne pred otrokom. Parom svetujem, da v zvezi počakajo tri leta, preden se odločijo za otroka. V tem času se 'smetana že poliže' in se pokaže, ali sta dva uspela vzpostaviti trden partnerski odnos. Kajti otrok za partnerstvo pomeni velik šok. Sama pravim, da otrok v odnos vrže bombo, ali, če karikiram, v roke vzame dleto in kladivo in dela razpoke v odnosu staršev. Če odnos že prej ni bil trden, se bodo razpoke večale, odnos pa pogosto tudi 'prelomil',« še opozarja Maja Fridau.