Odvzem otroka je eden najtežjih in najobčutljivejših posegov države v družino. Gre za ukrep, katerega edini namen je zaščita otroka, kadar je njegova varnost, zdravje ali razvoj resno ogrožen. Sodišče ga lahko odredi kot eno izmed možnosti varovanja otrokovih pravic, vendar vedno kot skrajno sredstvo. Centri za socialno delo se za odvzem odločijo šele takrat, ko so izčrpane vse druge oblike pomoči in podpore družini ter ko otrokove koristi ni več mogoče zagotoviti v domačem okolju. Vsak tak primer odpira težka vprašanja, in sicer o odgovornosti odraslih, vlogi države in predvsem o tem, kako v najtežjih življenjskih okoliščinah najbolje zaščititi otroka.

Na območju Centra za socialno delo (CSD) Maribor, ki ima šest enot: Maribor Center, Maribor Tezno, Slovenska Bistrica, Ruše, Pesnica in Lenart, je bilo med letoma 2015 in 2024 odvzetih 60 otrok.

Z območja lenarške enote jih je bilo 12. Ker letna poročila za leto 2025 še pripravljajo, nam niso mogli posredovati tudi podatkov za lansko leto.

Število odvzetih otrok na območju CSD Maribor, 2015-2024

Kot je razvidno iz priložene tabele, je bilo z 12 odvzetimi otroki na območju CSD Maribor »rekordno« leto 2019. Ob tem direktorica Centra Marjana Bravc opozarja: »Podatki, ki so relevantni in primerljivi, se nanašajo na čas od uveljavitve sprememb Družinskega zakonika, to je od leta 2019 dalje, tisti od 2015 do 2018 so torej zgolj informativni. Družinski zakonik je namreč na novo uredil to področje, zato primerjava podatkov pred tem obdobjem ni možna.«

Predlaga CSD, odloča sodišče

Kako pa poteka procedura nujnega odvzema otrok? »Nujni odvzemi otrok so v primerih, ko je ogroženo življenje otrok ali ko starši svoje vloge ne izvajajo in je potrebno otroke nemudoma umakniti v varno okolje. Najbolj pogosto se otroka namesti v krizni center in nato, po odločitvi sodišča, v zanj primerno rejniško družino ali strokovni center. Starši imajo pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati koristi svojega otroka, zato CSD po javnem pooblastilu vstopi v družino in proučuje ogroženost otroka, ko zazna, da starši te pravice in obveznosti ne izvajajo v njegovo korist. V primerih, ko zaznamo, da starša kljub pomoči ne spremenita svojega vedenja in je zato otrok oz. njegova korist ogrožena, je naloga CSD, da predlaga postopke za zaščito otroka na sodišču.«

Če starša med seboj neprestano vzdržujeta visoko konflikten odnos, gre za dejavnik visoke stopnje ogroženosti otroka. Foto: Freepik

Ogroženost se ugotavlja z vidika otrokovih razvojnih potreb in zmožnosti staršev, da se ustrezno odzovejo na njegove potrebe in jih ustrezno zadovoljujejo, ter dejavnikov širšega okolja. CSD ugotavlja in ocenjuje dejavnike tveganja, ki vplivajo na oškodovanje otroka, in varovalne dejavnike, ki ga pred oškodovanjem varujejo oz. tveganja zmanjšujejo. Ocena ogroženosti je metoda, ki se oblikuje na podlagi številnih informacij in se ob vsaki spremembi preverja, pri tem pa se CSD povezuje z institucijami, ki družino in otroka poznajo, obravnavajo oz. spremljajo. To so šola, vrtec, zdravstveni dom, policija …

Ko starša ne opazita otrokove stiske

»Poglejmo primer dejavnikov tveganja poleg nasilja in zlorabe psihoaktivnih substanc, ki kažejo na visoko stopnjo ogroženosti otroka. Starša denimo med seboj funkcionirata na način, da neprestano vzdržujeta visoko konflikten odnos: v pričo otroka potekajo huda kreganja, zmerjanja, očitki, obtoževanja, ščuvanje otroka proti drugemu staršu …, otrok pa je v tem odnosu spregledan in v stiski. Pri njem se zato nakazujejo različne čustvene in vedenjske težave, kot so tesnoba, strah, občutek nemoči, jeza, krivda, brezvoljnost ali pa uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost. A starš ne prepozna negotovosti pri otroku, saj v ospredje postavlja svoje stiske in potrebe, kar pa otroka ne pomirja,« razlaga Bravčeva.

Otroci imajo svoje starše brezpogojno radi

Ukrepe za varstvo koristi otroka izreče sodišče, če ugotovi, da je otrok ogrožen, kar lahko predlagajo tudi starši, pristojni CSD pa vedno, ko oceni, da je podana tako visoka stopnja ogroženosti otroka, da je potrebno poskrbeti za otrokovo varstvo in zaščito. Kot rečeno, gre za skrajni ukrep, ki seveda močno vpliva na tistega, ki ga sistem ščiti, to je otroka.
»Dejstvo je, da imajo otroci svoje starše brezpogojno radi in ne vedo, da jim določene oblike vedenja staršev niso v korist. Zato socialni delavec pri odvzemu, če je le možno, staršem svetuje, kako naj otroku pojasnijo, da gre začasno živet drugam. Odvzem je pripravljen z največjo mero občutljivosti do otrokovih potreb, na način, da mu ne povzroči prevelike stiske. Običajno ga namestimo v primerno rejniško družino ali strokovni center. V okviru načrta pomoči še naprej sodelujemo z obema staršema, jima nudimo podporo in vabimo k soustvarjanju drugačne skrbi za otroka. Pomagamo jima, da se opolnomočita, prepoznata ustrezne načine starševske skrbi in se okrepita v starševskih veščinah, da lahko v nadaljevanju zopet prevzameta samostojno skrb za otroka.«

»Odvzem naj bi trajal največ tri leta, a žal je zelo malo otrok, ki se v tem času tudi dejansko vrnejo v svojo biološko družino.«

Zanimalo nas je, koliko otrok je bilo v zadnjem desetletju odvzetih na območju celotne države. Za odgovor smo se obrnili na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), kjer pa s podatki za daljše časovno obdobje ne razpolagajo, saj da ukrepe odvzemov otrok izrekajo sodišča.

Vzroki se med seboj pogosto prepletajo

»Razpolagamo pa s podatki socialne inšpekcije za leto 2024. Sodišče je predlani v 120 primerih izdalo sklep o odvzemu otrok. Skupaj je bilo v letu 2024 odvzetih 178 otrok. Njihova povprečna starost je bila 10,35 leta, kar pomeni, da gre večinoma za otroke tik nad zgodnjo najstniško dobo. Najpogostejši razlogi pri ocenah ogroženosti so bili fizično in psihično nasilje, zanemarjanje otrok, zloraba alkohola ali drog pri starših ter nezmožnost izvajanja starševske skrbi zaradi zaporne kazni, hospitalizacije ob nesreči… Vzroki so se velikokrat med seboj tudi prepletali, in sicer je bila pogosto ob zaznavi nasilja v družini prisotna tudi zloraba alkohola in zanemarjanje otrok.«

Premalo programov za podporo družinam

Centri za socialno delo opozarjajo, da imamo v Sloveniji premalo programov za podporo družinam. »Res je. Potrebovali bi še dodatne, predvsem visoko profesionalne – verificirane programe, prav tako programe za pomoč otrokom in mladostnikom z možnostjo takojšne vključitve. Problematike in izzivi v družinah ter pri njihovih posameznih družinskih članih so namreč izredno kompleksni in ne izhajajo samo iz specifik posameznikov, ampak tudi iz vplivov aktualnih družbenih stanj,« je še dejala Marjana Bravc.

Otroci imajo svoje starše brezpogojno radi in ne vedo, da jim določene oblike vedenja staršev niso v korist. Foto: Freepik

Da družine potrebujejo več različnih oblik pomoči, opažajo tudi na MDDSZ.

»Veliko staršev se sooča z neprimernimi vzgojnimi metodami in vzorci vedenja, z zasvojenostmi in pomanjkanjem ustrezne moči in znanja pri vzgoji.«

»Zato skušamo okrepiti preventivne programe za pomoč družinam in krepiti delo v socialnovarstvenih storitvah z namenom zgodnje prepoznave stisk in težav ter nudenjem ustrezne podpore in pomoči, da bi se te odpravile in ne razvile v hujše socialne, psihične ali materialne probleme. Preventiva družinam nudi podporo pri vzgoji, medosebnih odnosih, soočanju s stresom, revščino ali drugimi življenjskimi izzivi ter s tem krepi njihovo samostojnost in odpornost. Pomen takšnih programov in storitev se kaže v boljšem duševnem zdravju staršev in otrok, zmanjšanju zanemarjanja in nasilja v družini ter večji stabilnosti družinskega okolja. Prav tako se odraža v manjši potrebi po kasnejših, zahtevnejših in dražjih oblikah pomoči, kot so ukrepi za varstvo koristi otrok (rejništvo, institucionalno varstvo, zdravljenje, sodni postopki.«

Nujna večja terenska vpetost CSD-jev

MDDSZ že več let izvaja programe v podporo družini, ki dopolnjujejo druge programe na tem področju. »Gre za mrežo 12-ih brezplačnih in široko dostopnih regionalnih programov, ki temeljijo na sodobnih konceptih podpore in (samo)pomoči za krepitev starševskih kompetenc, zmanjševanje družbenih neenakosti, krepitev položaja ranljivih družin ter prispevanje k večji socialni vključenosti družin in posameznikov. Različne preventivne dejavnosti za družine in družinske člane se izvajajo tudi v sklopu z EU sredstvi podprte mreže 16-ih večgeneracijskih centrov, ki so prostor druženja, povezovanja in učenja različnih generacij.«

Centri za socialno delo opozarjajo na potrebo po dodatnih verificiranih programih, prav tako programih za pomoč otrokom in mladostnikom z možnostjo takojšne vključitve. Foto: Senka Dreu

»V zadnjih letih intenzivno delamo še na dodatni krepitvi programov za podporo družinam ter večji terenski vpetosti CSD-jev, da bi družinam v stiski pomagali na domu ter s tem starše opolnomočili in jih podprli, da bi neustrezno vedenje spremenili. Na Fakulteti za socialno delo smo vključeni v delovno skupino, kjer pripravljamo smernice za mobilno službo CSD za zgodnjo pomoč in podporo družini na domu in v skupnosti. Pilotni projekti v nekaterih CSD-jih kažejo na to, da se intenzivno delo z družinami na terenu že obrestuje. Če družini pravočasno nudimo podporo, lahko preprečimo skrajni ukrep – odvzem otroka.«

V načrtu kadrovske okrepitve

Eden od ključnih ukrepov v tej smeri je z evropskimi sredstvi podprt projekt Posodobitev sistema socialnega varstva ter varstva otrok in družin z namenom večje učinkovitosti, dostopnosti in kakovosti storitev za vključenost ciljnih skupin, ki so ga na MDDSZ začeli lani. »V prvi vrsti je usmerjen v krepitev strokovnih delavcev CSD pri njihovem neposrednem delu z družinami, za večjo terensko prisotnost CSD pa bomo do leta 2029 v njih dodatno zaposlili 103 strokovne delavce.«