
Arhitekturne vizije Svete Trojice
17 februar 2025ustvaril Marjan Toš

Jurovski Dol v objemu Zelenega Jurija
17 februar 2025ustvaril Senka Dreu

Namestili še tretji defibrilator
15 februar 2025ustvaril Senka Dreu
V začetku maja praznujemo svetovni dan svobode medijev, ki je trenutno najbolj ogrožena vrednota sodobnih demokratičnih družb. Pred desetletjem si še nihče ni znal predstavljati, da bi v Evropi ubijali novinarje, danes je to realnost, ki se dogaja tukaj in zdaj. Sovražnost posameznih političnih voditeljev, tako državnih kot lokalnih, ni več omejena na neke druge čase in druge zemljepisne širine, ampak tudi v Evropi kapital in politika ustvarjata klimo sovraštva do medijev in novinarjev.
Kar zadeva medije, se posamezniki obnašajo kot otroci v trgovini z igračami, ki bi želeli vse, kar je razstavljeno, izpadejo pa kot sloni v trgovini s porcelanom. Kot pravi rek, tisočkrat izrečena laž postane resnica, in tega se držijo posamezni politiki, ki konstantno blatijo novinarje in medije ter se petelinijo in sploh ne poznajo medijske krajine. Tu so še ekonomsko šibki medijski lastniki, ki vidijo novinarje kot strošek, saj jim je v interesu izključno dobiček, ki temelji na gledanosti in branosti. Od urednikov se zahteva objava negativnih novic o prometnih nesrečah v drugih državah, o smrtih »znanih« ljudi, in to tako intenzivno, da človek včasih ne ve, ali je na medijskem portalu ali na spletni strani pogrebnega podjetja. Vse to počnejo zaradi klikov – obiska na spletu: več je klikov, več je oglaševalcev in več je dobička. A niso vsega krivi medijski »mogotci«, ampak tudi ljudje, ki hlastajo po tem balastu. Ali ste se kdaj vprašali, zakaj toliko pisanja o nekih vplivnicah s kmetije in ostalih resničnostnih šovov? Tu se poroča o nesposobnih ljudeh, ki se tega zavedajo in želijo biti pomembni. Če je botoks ali lepotna operacija osebni dosežek, potem ne vem, kaj ni.
Ne zanima me, katera vplivnica se ločuje, s kom spi, zanima pa me, kaj nam prinašajo dolgo napovedane reforme. Žal o tem ne izvem nič, ker mi vsi »prestižni mediji« v »prime time« kažejo izjavo kakšnega politika, ki ne pove nič. To ni raziskovalno novinarstvo, ampak papagajsko »baje« novinarstvo, kot ga imenuje Manca Košir, ker vsi ponavljajo eno in isto in se v večernih urah z mikrofoni skrivajo kot otroci za vogali medijskih hiš in odkrivajo toplo vodo z javljanjem v živo.
Pravijo, da bo voda najdražja dobrina na svetu, ampak za obstoj »normalne« družbe so potrebne resnične in verodostojne lokalne novice ter ne razne »fake news«, ki jih pisure širijo, ne da bi sploh vedele kaj in o kom pišejo. Mislim, da bodo v prihodnosti ob vodi najdražje verodostojne lokalne informacije, ki jih že zdaj skoraj ni.
Veliko je portalov, časopisov, radijskih postaj z lokalnimi novicami, ki se začnejo z novico o dogajanju v Siriji ... To še ni vse, tisti najdrznejši prebirajo ukradene vesti iz STA in prepisujejo iz drugih medijev. Od lokalnih novic lahko preberemo ali slišimo samo kakšno plačano objavo o društvenem dogodku. Žalostno pa je, da takšne država še nagradi s sredstvi iz medijskega razpisa, ki se delijo po principu »naši in vaši«.
Na vprašanje, zakaj je vedno več balasta v medijih, je odgovor preprost. To ustreza politikom in kapitalu. Včasih je veljalo, da mora biti novinar razgledan in s širokimi obzorji, da razume, o čem poroča. Danes je pomembno, da je ponižen in da kot pes pod mizo čaka na drobtinice, ki letijo z mize, kjer se mastijo predstavniki kapitala in politiki, žal velikokrat tudi na lokalni ravni. Neponižnost pa je ob tem kaznovana z nenehnimi poskusi onemogočanja in dogovarjanje s figo v žepu.
Obstaja pa še druga, cenejša pot, ki jo posamezniki izberejo ter te pisure hvalijo in se jim dobrikajo, da te dobijo občutek pomembnosti. V tem trenutku pa pri pisurah nastopi avtocenzura – ne morem grdo pisati, če pa je tako prijazen in tako lep.
Tudi lokalni veljaki najraje svoj medijski kolač razpršijo na majhne rezine in jih razdelijo različnim pisuram, ker če bi podprli dva ali tri dobre, bi ti postali močni in brez nadzora ter tako nevarni za politiko in njihovo eksistenco.
Očitno pada svoboda medijev, za njo pa tudi demokracija. Če pade demokracija, je naslednja na vrsti svoboda.
P. S.: Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna in nenamenska!