
Arhitekturne vizije Svete Trojice
17 februar 2025ustvaril Marjan Toš

Jurovski Dol v objemu Zelenega Jurija
17 februar 2025ustvaril Senka Dreu

Namestili še tretji defibrilator
15 februar 2025ustvaril Senka Dreu
Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznuje večina držav, z izjemo Amerike. Tradicija prvega maja se je začela leta 1886, kot spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu. V 20. stoletju je ta prvi majski dan pridobil uraden status praznika dela, ki so ga praznovali s kurjenjem kresov. Pri nas se je praznik prvič uradno praznoval v času nemške okupacije. Po vojni se je uveljavilo praznovanje prvega maja s kresovi in nošenjem nageljnov ter s postavljanjem mlajev, ki je tako
nadomestilo praznik sv. Krstnika oziroma kresne noči. V mnogih krajih še danes začnejo prvomajsko praznovanje z budnico godbe na pihala. Kot dela prost dan je bil praznik v bivši državi uzakonjen leta 1948 in simbolično je bilo to praznovanje povezano s solidarnostjo delavcev in bojem za pravice. Delavski praznik so torej praznovali delavci.
Nekoč so prvi maj praznovali delavci, kdo pa ga praznuje danes?
Danes praznik dela praznujemo vsi, ne samo delavci, zato se je tudi spremenil odnos do tega praznika. To ni več praznik pravic delavcev, ampak je čas za počitnice, ki si jih v glavnem privoščijo nedelavni. Prosta sta dva dneva, štiri dni prej pa imamo še en dela prost dan, tako da dodamo nekaj dni dopusta in smo prosti teden dni, razen delavcev, ki si tega ne morejo privoščiti. To je tudi čas šolskih počitnic.
Če je pomlad hladna in deževna, je ta praznik res skrajna možnost, da si uredimo parcelo okrog prikolice v kampu »v lepi naši« ter zamenjamo tendo in posadimo rožice. Po napornem delu pa tam zakurimo še žar, saj si verjetno ne predstavljate selfija »brez čevapov in pira«.
Dejstvo je, da imajo delavci in zaposleni več pravic kot v 19. stoletju, zato tudi ta praznik nima več takšnega simbolnega pomena kot nekoč. Tako je to postal še en potrošniški praznik, namenjen počitnicam.
Velikokrat slišimo, kako so delavci ujeti v prekarne, negotove, nestabilne, nestalne oblike dela in da jim je dostop do osnovnih delavskih in socialnih pravic onemogočen. Po drugi strani pa poslušamo delodajalce, da ne dobijo delavcev.
Začarani krog torej in vprašanje je, kako ga rešiti. Mladi se na prosta delovna mesta za delavce v proizvodnji in za gradbene delavce sploh ne odzivajo. Bojim se, da vseeno brez tega ne bo šlo, saj vsi ne bomo mogli svetovati, biti coachi in živeti od dobrih misli.
Uči se, da ne bo treba delati!
Zanimivo je tudi, da nam otroci zaupajo, da bodo, ko bodo veliki, kuharji, zidarji, frizerji, ko odrastejo, pa se ta način spremeni. Je to slučajno, ali je kdo za to kriv? Kdo že govori otrokom: »Uči se, da ti ne bo treba delati?« Nisem strokovnjak, a verjetno tudi to vpliva na razvoj otrok pri odnosu do delovnih navad, ki jih danes kronično primanjkuje.
Pogosto se sprašujemo, kdo je kriv, da se družba razvija v napačno smer. Se vam zdi normalno, da posamezne politične opcije pred volitvami volivcem obljubljajo, da bodo delali manj za večje plačilo, če jih bodo volili, ne povedo pa, kako bodo to realizirali? To je res sramotno.
Razni propagandisti prisegajo na socialno pravičnost, ki je vrednota in spodbuja enako spoštovanje pravic in obveznosti vsakega človeka v določeni družbi. Mi pa socialno pravičnost pojmujemo samo kot pravice in nobenih obveznosti. Zame ni socialna pravičnost, če nekdo prejema socialno pomoč, potem pa na črno dela v Avstriji in ima vse zastonj. Konec meseca takšni družini ostane več kot tisti, kjer oba zakonca garata za minimalno plačo.
Zame socialna pravičnost spodbuja vključevanje in zaščito pred izkoriščanjem najranljivejših. Žal pa tudi ranljive skupine pojmujemo napačno, saj tisti z diagnozo »trajna izguba volje do dela« ne spadajo v ranljive skupine.
Zato je to narobe svet, ko potem takšni ploskajo politikom brez dneva delovnih izkušenj, ki jim obljubljajo, da bodo tistim, ki delajo cele dneve, pobrali vse in razdelili tistim, ki se dela bojijo.