Kot otrok si prepričan, da odrasli vse obvladajo. Imajo službe, volijo na volitvah, vozijo avto in imajo dovoljenje, da bedijo pozno v noč. V tvoji glavi so to skoraj nadnaravna bitja, ki živijo v svetu pravilnosti in odgovornosti. Potem pa pride trenutek, ko odrasteš in ugotoviš, da so odrasli v resnici samo otroci, ki imajo kredite in dejansko uporabljajo svojo davčno številko.

Velika skrivnost odraslosti je precejšnje razočaranje – biti »odrasel« ni garancija za pamet. Nekateri ljudje pri petdesetih še vedno ne znajo komunicirati brez pasivno-agresivnih izpadov, drugim je alkohol še vedno edina terapija, tretji pa se poročajo in ločujejo z isto lahkoto, kot menjavajo sezonske gume. Človek bi skoraj rekel, da se (v nekaterih primerih) modrost z leti razvija počasneje kot gubice.

Paradoks je torej jasen – ko si mlad, misliš, da odrasli vodijo svet. Ko pa odrasteš, spoznaš, da svet vodijo isti ljudje, ki se skrivaj zapletajo v afere, ignorirajo lastne otroke in verjamejo, da so horoskopi uradna znanost. I wish I was kidding.

Mogoče je prav to najbolj ironično spoznanje, da odrasli niso nič več »odrasli« od nas – so samo starejši.

Malar