Iz jareninske pražupnije so nastale mnoge kasnejše župnije v Slovenskih goricah
Jareninska župnijska cerkev je ena najstarejših v Slovenskih goricah. Prvotna romanska cerkev je bila sezidana že pred letom 1135 in je prvič uradno omenjena v listini iz leta 1139, ko je nadškof Konrad podaril velik del posesti  Admontskemu samostanu, ki jih je plemič  Rudolf Wittenszwald predhodno podaril Salzburški nadškofiji. To je zapisano v listini, kjer so opisana tudi zemljišča na področju Jarenine od izvira Jareninskega potoka do izlitja potoka v reko  Pesnico. Cerkev se uvršča med umetnostne spomenike slovenskogoriškega prostora, kajti v njej so povezani dosežki gotike, baroka in tudi renesanse. Prvotno cerkev so leta 1532 požgali Turki. Jareninska pražupnija je imela v cerkveno-upravnem pogledu velik vpliv na kasnejši razvoj cerkvene organizacije v širšem prostoru Slovenskih goric. Iz nje se je razvila tudi župnija Sv. Lenarta.

Zdajšnja cerkvena ladja je bila zgrajena v sredini 16. stoletja. Na zahodnem delu je edinstven poznogotski zvonik s stožčasto streho prekrito z orginalno kamnito kritino in štirimi stebrički na vogalih zvonika. Blaževa kapela je bila prizidana konec 17. stoletja, Križeva kapela pa v začetku 18. stoletja. Slog križnega oltarja nas spominja na delo kiparja Filipa Jakoba Strauba. Prižnica je iz leta 1768 in je izdelek mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja.

Začetki Jarenine segajo v zgodnji srednji vek. Njeni prvi znani lastniki so bili ob koncu 10. in v začetku 11. stoletja grofje Breže-Seliški. V drugi polovici 11. stoletja so prišla njihova posestva v last admontskega samostana, ki si je že leta 1074 pridobil prve vinograde v okolici. Prvi zapis o kraju in cerkvi je iz leta 1139. Zato so leta 2019 v Jarenini nadvse slovesno praznovali 880-letnico prve omembe kraja v zgodovinskih virih. Proslave se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Ime kraja izhaja iz besede "jarkovina" - nemško "Jaring" in pomeni krčevino, torej rigolano površino. Admontski samostan je po letu 1074 svoje posesti razširil in jih obdržal vse do konca leta 1945. Upravljal jih je iz svoje graščine - Jareninskega dvora na Poličkem Vrhu.