Ves svet danes obeležuje dan spomina na holokavst. 27. januarja 1945 so vojaki sovjetske Rdeče armade osvobodili nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče Auschwitz v okupirani Poljski in tam našli samo še okoli 7.500 živih okostnjakov.
Holokavst - Holokavst /gr. holokaustos: holos-celota; kaustos-zažgan/. V grški mitologiji pomeni vrsto žgalne daritve, pri kateri se darovana žival povsem zažge. Judje uporabljajo namesto holokavst termin šoa (heb. HaShoah − katastrofa). Biblijska beseda šoa je postala ustaljen hebrejski pojem, zlasti v Evropi in Izraelu, ki označuje holokavst v 40. letih 20. stoletja. Predvsem zaradi teoloških razlogov večina Judov raje uporablja izraz šoa, saj z besedo holokavst povezujejo antične grške poganske obrede. Holokavst pomeni najhujšo obliko kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin doslej in je »vrh« nacistične rasne politike. Čeprav lahko govorimo o nastavkih holokavsta že leta 1933, pa je bila uradno sprejeta odločitev o »dokončni rešitvi« judovskega vprašanja 20. januarja 1942 na Wanssejski konferenci pri Berlinu. Motor te konferece, na kateri so bila uradno sprejeta in potrjena vsa izhodišča za uničenje evropskih Judov, je bil Reinhard Heydrich, sam projekt dokončne rešitve pa je pri Gestapu vodil Adolf Eichman. Zanj je bil značilen radikalni antisemitizem že od mladih let dalje in je bil obseden z idejo, da Judje ogrožajo čisto arijsko raso. Glavni strateg genocida je bil od vsega začetka Heydrich, ki je želel dosledno izpeljati Hitlerjevo navodilo o popolnem izkoreninjanju Judov. Bil je tudi vodja SD – Sicherheitsdiensta, varnostne službe NSDAP. »Arogantni in ledeno hladni« Heydrich je bil obenem vodja glavnega državnega varnostnega urada – RSHA in ga je Hitler imenoval kot »človeka z železnim srcem«. Hitlerja na wanssejski konferenci, ki je bila grozljivi korak h genocidu, ni bilo, je pa zanjo vedel. Nekateri raziskovalci ocenjujejo, da se Hitler ni hotel direktno vpletati v to usodno odločitev, je pa za začetek organiziranega genocida dal načelno pooblastilo Heydrichu. Po atentatu nanj v Pragi 27.maja1942, po katerem je Heydrich podlegel, je projekt »dokončne rešitve« prešel v roke Himmlerja in SS ter njegovih najožjih sodelavcev in nosilnih ideologov rasne politike (Rosenberg, Eichman).
Posledice holokavsta so bile za slovenske Jude usodne. Po tej tragediji si slovenska Judovska skupnost nikoli več ni opomogla in je še dan najmanjša judovska skupnost v Evropi. Živih prič holokavsta v Sloveniji praktično ni več, v Prekmurju živi samo še Erika Fürst, ki jo je ob dnevu spomina na holokavst obiskal predsednik republike Borut Pahor. V svetu je živih prič iz leta v leto manj. Mnogi preživeli svojih zgodb o trpljenju in popolnem razčlovečenju, ki so ga doživljali v nemških taboriščih, niso nikoli povedali in so molčali do smrti. Mnogi kraja trpljenja niso nikoli več obiskali, ker tega preprosto nismo mogli storiti. Tudi zaradi strahu, ki je ostajal v njih. Travma preživelih holokavsta je izredno specifična, tudi zato, ker izkušnje razosebljenja, preganjanja in brutalnega morjenja ljudi zgolj zato, ker je posamezniku pripisana biološka in kulturna drugačnost, niso vezane na nikakršno zavestno delovanje, osebno krivdo ali odgovornost, zaradi česar so preživeli podvrženi še posebej brutalni izkušnji totalnega razčlovečenja in njenim trajnim osebnim in transgeneracijskim posledicam. Ta tragična evropska zgodovinska epizoda žal tudi Sloveniji in slovenskim Judom ni bila prihranjena. Plačali so enormno visoki krvni davek. Ali res samo zato, ker so bili drugačni? Za zdaj poznamo 587 njihovih imen, a številka ni dokončna.
Zato se ob 27. januarju spominjamo, da ne bi pozabili. Kajti, kot je nekoč zapisal lovec na nacistične zločince Simon Weisenthal, »vsako upanje živi, dokler se judje spominjamo«.
