Rudi Tetičkovič iz Varde pri Jurovskem Dolu, še danes živi na svoji domačiji, kjer se je rodil kot drugi izmed desetih otrok. Čeprav je v življenju obrnil že osmo desetico, pa leta dobro skriva in je vsestransko aktiven. Bil je predsednik krajevne skupnosti, predsednik društva upokojencev, gasilec, pevec, zborovodja, ob tem pa se ljubiteljsko ukvarja še s slikarstvom in preučevanjem kulturne dediščine.

Lepo urejena domačija Rudija Tetičkoviča

»Od mladih nog sem bil član in dvajset let tudi tajnik domačega prostovoljnega gasilskega društva. Kasneje sem se pod okriljem podjetja Marles izpopolnil in bil v podjetju zadolžen za požarno varnost.« pove Rudi, katerega vsakdan je zapolnjen tudi z umetnostjo. »Poslikal sem skoraj vse kapele v naši okolici – Vuzmovo, Miheličevo, Koroščevo in druge, tudi v sosednjih občinah.« Meni, da je čut za likovno umetnost podedoval po dedku, ki je bil cerkveni slikar. »Udeležil sem se nekaj tečajev, sicer pa ustvarjam po občutku. Najprej sem uporabljal oljne barve, danes mi je zaradi hitrejšega sušenja ljubši akril.«

Rudi je razstavljal pri Sveti Trojici, večkrat v okviru razstav JSKD, Območne izpostave Lenart, v avli Jožeta Hudalesa v Lenartu, v avli domače občine v Jurovskem Dolu. Njegovi nabožni motivi krasijo tudi Dom sv. Lenarta, motivi narave pa številne hiše in stavbe v Jurovskem Dolu. Tudi nekaj gasilskih domov v Slovenskih goricah je poslikal.

»Še danes me prosijo, da kaj poslikam, ampak ne gre več toliko kot prej.« V Gornji Radgoni se je priučil za slikopleskarja in tekom let v veliko hišah obnovil štukature, obrobe in vzorce. Danes najraje slika tihožitja in eno izmed njih krasi domačo jedilnico.

»Z ženo sva bila zelo aktivna v Kulturnem društvu Ivan Cankar Jurovski Dol. Večkrat sva v duetu sodelovala na srečanjih Družina poje in napredovala na medobmočne dogodke. V društvu invalidov sem včasih vodil tudi pevski zbor.« Rudi je še danes član kulturnega društva, saj sta mu kultura in kulturna dediščina zelo blizu. »Občasno pišem tudi pesmi. Veliko let sem sodeloval na srečanju t.i. skritih talentov v Sveti Trojici, moje verze pa je bilo slišati tudi že na Radiu Slovenske gorice.«

Leta 2013 je izdal knjižico Po poteh sakralne in profane kulturne dediščine na območju Občine sv. Jurij v Slov. goricah, ki je izšla v 550 izvodih. »Zmeraj sem veliko bral, spraševal, še danes rad berem. Že od mladega so me kulturna dediščina, izročilo in arhitektura navduševale.« Zbiral je podatke o nastanku sakralne dediščine na območju domače občine. »Na območju naše občine je 17 obnovljenih lesenih križev oz. razpel, prav toliko obnovljenih kapel in več kot 15 obnovljenih kmečkih hiš.« Ta znamenja so po njegovih besedah postavljali v zahvalo in priprošnjo. Tetičkovič je o vsaki kapeli in kmečki hiši opravil pogovor z lastniki oz. sosedi ter pridobil osnovne podatke iz arhivov ter knjig. Večino fotografij, vsebovanih v opisani knjižici, je prav tako posnel sam.

»Vesel sem, da imam pri svojem delu podporo domače občine, pri izdaji knjižice pa so mi finančno pomagala tudi okoliška podjetja in domača društva.«

Med opazovanjem sakralne stavbne dediščine pa med stilskimi obdobji Tetičkoviča najbolj pritegne gotika. Na povabilo avtorjev, Milene Kokol in Aleksandra Purgaja, je sodeloval tudi pri snovanju zbornika o Ivanu Roškarju, narodnem politiku iz Slovenskih goric.

Okolico Tetičkovičeve domačije bogati cvetje, ki v teh dneh že brsti in diši ter je tudi Rudijevo veliko veselje. Domov pa se radi vrnejo tudi dva sinova in obe hčeri, ki očeta, kakor žena, podpirajo pri njegovem ustvarjanju. Imam pa tudi že 5 vnukov in 7 pravnukov.

Tetičkovič pa že zaključuje novo knjižico, ki se bo dotaknila zgodovine njegovega domačega kraja.

»Kot otrok se spomnim potočnih mlinov, ki so delovali na okoliških potokih in skrbeli za »kruh« tukajšnjega prebivalstva. Tudi na našem potoku v Vardi. V pokrajinskem arhivu sem pridobil zemljevid iz začetka 20. stoletja, na katerem je na našem območju, na območju naše trenutne občine vidnih kar 14 potočnih mlinov.«

Rudi Tetičkovič dokazuje, da leta niso merilo in, kakor sam pravi, samo sprejeti je treba križ in nikoli ne obupati!

  Ena izmed kapelic v Vardi, ki jo je poslikal Rudi Tetičkovič