HOLOKAVST (ŠOA) – VEČNI OPOMIN ČLOVEŠTVU
Na Slovenskem smo še vedno sočeni s stereotipi, da je pri nas nesmiselno govoriti o holokavstu, ker ga (primernejši je izraz šoa, torej velika katastrofa) bojda sploh ni bilo, saj smo bili dežela brez Judov. Od kod ta trditev? Na območju današnje Slovenije se Judje res nikoli niso naselili v večjem številu. V srednjem veku je bila izjemno pomembna judovska skupnost v Mariboru in še v nekaterih drugih štajerskih in koroških mestih. Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljujejo v Prekmurju. Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla višek ob koncu 19. stoletja in bila nato tudi v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju.
Do konca oktobra 1944 je bil holokavst v Sloveniji izpeljan tako, da je bilo uničenih skupno okoli 90 % predvojnih slovenskih Judov. V kulturnem in zgodovinskem smislu sta bili trajno uničeni obe prekmurski in goriška skupnost, pa tudi Judje v Ljubljani, Mariboru in na Ptuju. Po tej tragediji si judovska skupnost na Slovenskem vse do danes ni opomogla in je najmanjša tovrstna skupnost v Evropi. Judovsko prebivalstvo je bilo po vsej nemški Evropi in tudi v okupirani Sloveniji brezpogojno obsojeno na smrt. Bili so krivi za vse zlo in kot pripadniki manj vredne rase obsojeni na uničenje, tako kot Romi, Sinti in Slovani (s Slovenci vred), torej vse manj vredne rase. Na te vidike dogajanja se žal tudi ob 27. januarju, mednarodnemu dnevu spomina na tragedijo holokavsta, (že) prepogosto pozablja. Strinjam se s tistimi, ki argumentirano opozarjajo, da ta dan ni dan spomina, pač pa predvsem opomina. V tem tiči bistvo sporočila vsakoletnega spominjanja na holokavst z vsemi novodobnimi nastavki zanikanju tega zla, česar ne bi smeli tako lahkotno spregledati. Enako velja za ves novodobni antisemitzem, ki je po vsej Evorpi v porastu. Priče smo mu tudi v Sloveniji.
Zanikanje genocida nad Judi je poskus nacionalni socializem (torej nacizem) in antisemitizem oprati krivde ali razbremeniti odgovornosti za genocid nad judovskim ljudstvom. Relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno je vse bolj pogosto in je tudi v slovenskih razmerah najmanj sporno, saj vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi holokavsta. In to je v zdajšnjih političnih in družbenih razmerah ter napetostih zelo nevarno. Gre za zavržena dejanja brez primere, ki ne vzdržijo korektne historične presoje.
Ostanek krematorija v Auschwitzu.
Na to zlo 20. stoletja, ki se v novih preoblekah znova brez kančka sramu in še manj odgovornosti ponavlja marsikje po svetu, od Ruande, Srebrenice, Ukrajine in Gaze, kjer so brez dvoma prisotni elementi genocida. Dogajajo se hudi vojni zločini zoper Palestince, vključno s kršenjem humanitarnega prava. Kljub temu tega spopada, ki je del konflikta med antiizraelizmom in več desetletnim antipalestinizmom, ne smemo povsem enačiti s holokavstom. Vzroki in zgodovinski kontekst so drugačni. Kakorkoli že, dan holokavsta naj kljub opominu ostaja tudi večni spomin v mislih, srcih in dejanjih vseh, ki spoštujemo življenje, mir, svobodo, človekove pravice in svoboščine, dostojanstvo in integriteto človeka, strpnost in različnost. Samo to nas vodi v resnično pluralno in demokratično družbo prihodnosti, v kateri ne bi smelo več biti priložnosti za nečastna in necivilizacijska dejanja, zaradi katerih so bila življenja drugačnih barbarsko pretrgana.
