Še pred nekaj desetletji je bila večina hrane na slovenskih mizah doma pridelana, sezonska in pripravljena po receptih, ki so se prenašali iz roda v rod. Danes živimo v času prehranskega izobilja, ko so trgovske police polne izdelkov z umetnimi aromami, ojačevalci okusov in obljubami o zdravem življenju. Hkrati se soočamo z naraščajočo debelostjo, kroničnimi boleznimi ter vse večjo odtujenostjo od izvora hrane. Ob poplavi prehranskih smernic, modnih diet in nasvetov, kaj jesti in česa ne, se vse pogosteje porajajo vprašanja o kakovosti hrane, prehranski samooskrbi, odnosu do domačih pridelkov ter vplivu sodobnega načina življenja na naše zdravje.

Zakaj Slovenci jemo drugače kot pred eno generacijo in kako bi lahko na naših krožnikih pristalo več lokalno pridelane hrane? To je bilo osrednje vprašanje posveta Hrana in izzivi časa – prehranske navade danes, ki je v okviru 37. festivala Dobrote slovenskih kmetij potekal v minoritskem samostanu na Ptuju.

Pogovor je vodil varuh odnosov v prehranski verigi Branko Ravnik, v njem pa so sodelovali predstavniki kmetijstva, živilske industrije, trgovine, potrošnikov in zdravstva.
Po raziskavah je kar 66 odstotkov potrošnikov pripravljenih spremeniti prehranske navade, vendar pri nakupu hrane še vedno prevladajo trije dejavniki: cena, videz in svežina živila. Na to je opozorila Ana Le Marechal Kolar, generalna direktorica direktorata za hrano in ribištvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ob tem je poudarila, da so slovenska živila zaradi višjih proizvodnih stroškov pogosto manj konkurenčna od tujih.

Vprašanje prehranskih navad je z zdravstvenega vidika osvetlil Evgen Benedik iz UKC Ljubljana. Po njegovem mnenju ljudje danes dobro poznamo načela zdrave prehrane, vendar jih v praksi pogosto ne upoštevamo.

»Ženemo se za denarjem in v potrošništvu iščemo srečo. Poznamo zdrave prehranske navade, a se jih težko držimo, ker smo polni izgovorov. Iz lenobe se bolj odločamo za pripravljeno hrano in iščemo bližnjice, kako bi ležali na kavču, imeli mišice in se brez kuhanja najedli,« je prepričan klinični dietetik Benedikt.

Dodal je, da se odnos do hrane oblikuje že v otroštvu, v družini, vrtcu in šoli, zato bi bilo treba več pozornosti nameniti ozaveščanju o uravnoteženi prehrani ter sezonski in lokalni hrani.

Sodelujoči na posvetu Hrana in izzivi časa – prehranske navade danes (od leve): Branko Ravnik, Alberta Zorko, Uroš Lozej, Ana Le Marechal Kolar, Jasmina Bevc Bahar, doc. dr. Evgen Benedik in Barbara Rupnik Foto: Senka Dreu

Razprava se je nato usmerila v prehransko varnost in samooskrbo. Barbara Rupnik iz Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije je poudarila, da je prehranska samooskrba neposredno odvisna od kmetov. Po njenem mnenju bi morali vsi deležniki v prehranski verigi združiti moči pri promociji lokalne hrane.

Da je prihodnost slovenskega kmetijstva tesno povezana z generacijsko prenovo, je opozorila Alberta Zorko, vodja javne službe kmetijskega svetovanja pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Spomnila je, da ima povprečen slovenski kmet več kot 60 let, skoraj dve tretjini kmetij pa prihodke ustvarjata tudi zunaj kmetijstva. »Ker kmet težko nastopa sam na trgu, se morajo členi v verigi povezati, da lokalna hrana pride do kupca,« je dejala.

Prehranske verige različno organizirane

Po njenih besedah imamo v Sloveniji dobro organizirani verigi pri mleku in perutninskem mesu, medtem ko se težave pojavljajo predvsem v govedoreji, prašičereji, sadjarstvu in zelenjadarstvu. »Pri mleku in perutninskem mesu imamo dobro delujoči verigi, saj mleko s kmetij odkupijo zadruge in prodajo mlekarnam, mesna industrija pa ima pogodbene odnose s svojimi rejci. Težave so pri govedoreji, saj izvažamo živino in uvažamo končne izdelke.«

Tudi na ministrstvu ocenjujejo, da bo treba okrepiti predvsem oskrbne verige z zelenjavo, svinjskim mesom in stročnicami. »Najprej bi morali analizirati potrebe posameznih panog, da bi lahko razpise za naložbe še bolj prilagodili dejanskim potrebam,« je poudarila Ana Le Marechal Kolar. Po njenem mnenju je za državo ključna prav veriga, ki lokalno hrano pripelje do kupca.

Da se prehranske navade spreminjajo tudi zaradi življenjskega sloga in pomanjkanja časa, so se strinjali vsi sodelujoči. Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Jasmina Bevc Bahar je opozorila, da so potrošniki vsakodnevno izpostavljeni oglaševanju nezdrave hrane.

»Potrošnika bombardirajo oglasi in vplivneži na družbenih omrežjih, zato se težko odloči, kaj izbrati,« je dejala predsednica potrošniške zveze.

Prepričana je, da bi morala država omejiti oglaševanje nezdravih izdelkov in več pozornosti nameniti promociji zdravih prehranskih izbir.

Na drugi strani trgovci opažajo vse večjo raznolikost kupcev. »Danes ne moremo več govoriti o enem kupcu. Imamo vegane, vegetarijance, športnike, alergike, mlade družine, študente in upokojence. Trgovci bi radi ustregli vsem,« je pojasnil Uroš Lozej, izvršni direktor za komercialo v Sparu Slovenija. Ob očitkih, da trgovce zanima predvsem dobiček, je poudaril, da imajo v Sparu v ponudbi 35.000 izdelkov in da kupcem ponujajo slovenska živila v različnih cenovnih razredih. »Kupci hrano izbirajo glede na ceno, navado in dostopnost,« je dodal.

Klinični dietetik meni, da sicer poznamo zdrave prehranske navade, a se jih težko držimo, ker smo polni izgovorov, iz lenobe pa se bolj odločamo za pripravljeno hrano in iščemo bližnjice. Foto: Magnific

Vprašanje kakovosti in cenovne dostopnosti hrane je odprlo tudi temo trgovskih blagovnih znamk. Jasmina Bevc Bahar je opozorila, da višja cena ali prepoznavna blagovna znamka še ne pomenita nujno boljše kakovosti. Testi potrošniških organizacij namreč pogosto pokažejo, da so zelo dobro ocenjeni tudi izdelki trgovskih znamk. Lozej je dodal, da kupci v teh izdelkih prepoznavajo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno, kar je bilo lani celo najpomembnejše merilo pri odločitvi za nakup.

Rešitve za izboljšanje stanja

S podobnimi izzivi se sooča tudi živilska industrija. Barbara Rupnik je poudarila, da podjetja skušajo ohranjati proizvodnjo iz lokalnih surovin, hkrati pa ostati konkurenčna na trgu. »Da bi čim bolje izkoristili lokalne surovine, posodabljajo in optimizirajo proizvodnjo ter zmanjšujejo porabo energije in vode,« je pojasnila.

Posvet se ni končal le pri ugotovitvah, temveč tudi pri iskanju rešitev. Sodelujoči so se strinjali, da bi bilo treba okrepiti dolgoročna partnerstva med pridelovalci in trgovci, spoštovati kodeks dobrih praks ter zagotoviti pošteno plačilo za kmetijske pridelke. Med predlogi so izpostavili tudi povezovanje kmetov po načelih zadružništva, krepitev shem kakovosti ter boljšo sledljivost porekla hrane. Posebej so poudarili potrebo po preglednem komuniciranju ob prehranskih aferah in krizah ter po večjem zaupanju med vsemi členi prehranske verige. Le tako bo po njihovem mnenju mogoče doseči skupni cilj – zagotoviti potrošnikom kakovostno, varno in čim bolj lokalno hrano.

Neustrezen odnos do hrane

O slabih prehranskih navadah Slovencev je na ptujskem posvetu, kot rečeno, zelo slikovito spregovoril dietetik Evgen Benedik. Opozoril je, da se neustrezen odnos do hrane oblikuje že v otroštvu, zato ni presenetljivo, da se s prekomerno telesno težo in debelostjo danes srečuje vse več ljudi. Po njegovih besedah otroci pogosto ne vedo, od kod hrana prihaja in kako nastane, hkrati pa odraščajo v okolju, kjer je izbira hrane velika, čas za pripravo obrokov pa vse krajši.

Debelost je medtem prerasla okvirje osebne težave posameznika in postala eden največjih javnozdravstvenih izzivov sodobnega časa. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) jo opredeljujejo kot kronično bolezen epidemičnih razsežnosti.

V evropski regiji je skoraj 60 odstotkov odraslih ter vsak tretji otrok prekomerno težak ali debel.

Debelost je povezana s približno 1,2 milijona smrti letno in ostaja eden glavnih vzrokov za preprečljive bolezni ter invalidnost v Evropski uniji.

Strokovnjaki opozarjajo, da dolgoročni uspeh hujšanja ni odvisen od kratkotrajnih diet, temveč od spremembe navad in vedenjskih vzorcev, sicer se kilogrami hitro vrnejo. Foto: Magnific

Najvišje stopnje prekomerne telesne teže in debelosti v evropski regiji WHO beleži v Turčiji, na Malti, v Združenem kraljestvu in Izraelu. Tudi znotraj Evropske unije stanje ni spodbudno. Med državami z največjo razširjenostjo debelosti pri odraslih so Malta, Madžarska in Litva, po podatkih Evropskega parlamenta pa nobena država članica trenutno ni na poti, da bi ustavila rast tega pojava. Slovenija pri tem ni izjema.

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da ima prekomerno telesno težo ali debelost več kot polovica odraslih prebivalcev, s podobnimi težavami pa se sooča tudi približno petina otrok in mladostnikov. Število oseb z debelostjo se povečuje tudi pri nas.

Na NIJZ poudarjajo, da razlogov za porast debelosti ne gre iskati zgolj v pomanjkanju gibanja. Pomembno vlogo imajo tudi prehranske navade, predvsem povečan vnos visoko predelane hrane z veliko sladkorja, soli in nezdravih maščob. K problemu prispevata še dobra dostopnost takšnih živil in njihovo agresivno trženje, pa tudi način življenja, ki pogosto spodbuja uporabo avtomobila namesto hoje ali kolesarjenja.

Filter popolnosti in body shaming

Posledice debelosti so daljnosežne. Povezana je z več kot 200 zdravstvenimi zapleti, med katerimi so najpogostejši srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen tipa 2, nekatere vrste raka ter težave s sklepi in gibalnim sistemom. Poleg fizičnih posledic debelost prinaša tudi psihološke stiske, kot so tesnoba, depresija in stigmatizacija zaradi telesnega videza.

Pri mlajši populaciji glede tega veliko vlogo odigrajo sodobna družbena omrežja, ki so postala primarni prostor oblikovanja identitete, a hkrati tudi poligon za neusmiljeno kritiko. Anonimnost, digitalna distanca in nenehno pehanje za všečki so medvrstniško nasilje preselili na zaslone, kjer postajajo tarča vsi, ki odstopajo od zapovedanih lepotnih smernic. Med najbolj ranljivimi pa so mladostniki z višjo telesno težo.

Družbena omrežja dnevno servirajo algoritmično prefiltrirane in nerealne podobe »popolnih« teles. Ko mladostniki teh idealov ne dosežejo, postanejo tarča tako imenovanega body shaminga (sramotenja telesa) s strani vrstnikov.

Zunanji videz namreč ostaja ena izmed treh najpogostejših tarč spletnih napadov v Sloveniji. NIJZ opozarja na ranljivost določenih skupin, med njimi prekomerno prehranjenih otrok in mladostnikov, ki so zaradi družbenih pritiskov podvrženi nenehnemu tveganju za spletno sramotenje zaradi teže (weight shaming). Krutost na spletu se redko ustavi pri enem komentarju.

 Med vsemi členi prehranske verige je nujno vzpostaviti večje zaupanje, saj bo le tako mogoče doseči skupni cilj – zagotoviti potrošnikom kakovostno, varno in čim bolj lokalno hrano. Foto: Magnific

Pogosto preraste v načrtno zbadanje, ustvarjanje žaljivih memov ali javno izključevanje iz spletnih skupin. Ker mladostniki spleta ne ločujejo od realnega življenja, tovrstni linč zapusti globoke psihološke posledice. Nenehni negativni odzivi zrušijo mladostnikovo samozavest in sprožijo kronični sram ter občutke manjvrednosti. Zaradi strahu pred ponovnim posmehom se žrtve zapirajo vase in umikajo iz družbe, skoraj vsaka deseta žrtev pa razvije resne dolgotrajne zdravstvene in psihične težave, vključno s hudimi motnjami spanja, tesnobo in depresivnimi stanji.

Hrana kot tolažba

Ko pritisk vrstnikov in lepotnih idealov postane nevzdržen, mladostniki rešitev pogosto iščejo v radikalnem in nevarnem nadzoru nad lastnim telesom. Na Uradu za mladino ugotavljajo, da motnje hranjenja danes prizadenejo že pet do deset odstotkov mladih v Sloveniji, pri čemer se najpogosteje razvijejo prav v občutljivem obdobju poznega najstništva. Pediatri in psihiatri opozarjajo na dva skrb vzbujajoča trenda: starostna meja obolevanja se opazno niža, med pacienti pa je tudi vse več fantov. Prizadevanje za izgubo teže pod vplivom spletnega nasilja hitro preraste v resne bolezenske oblike, kot so anoreksija, bulimija ali kompulzivno prenajedanje, kjer hrana postane bodisi orožje za nadzor bodisi mehanizem za začasno lajšanje čustvene bolečine.

Hitre diete vodijo k starim navadam

Na Inštitutu za nutricionistiko poudarjajo, da debelost kot kronična bolezen zahteva dolgotrajno in celostno obravnavo. Temelj zdravljenja ostajajo uravnotežena prehrana, redna telesna dejavnost in trajna sprememba življenjskega sloga. Prav pri tem pa se pogosto zaplete. Mnogi se predvsem pred poletjem zatekajo k hitrim dietam, ki obljubljajo izgubo kilogramov v kratkem času. Čeprav tehtnica po nekaj tednih pokaže nižjo številko, se izgubljeni kilogrami po vrnitvi k starim navadam pogosto hitro vrnejo. Strokovnjaki zato opozarjajo, da dolgoročni uspeh ni odvisen od kratkotrajnih diet, temveč od spremembe navad in vedenjskih vzorcev. Težava pogosto ni v izbranem prehranskem režimu, ampak v tem, da se po koncu diete vrnemo k istemu načinu življenja, ki je težave sploh povzročil.

Ko pritisk vrstnikov in lepotnih idealov postane nevzdržen, mladostniki rešitev pogosto iščejo v radikalnem in nevarnem nadzoru nad lastnim telesom. Foto: Magnific

Poleg sprememb prehrane, več gibanja in učinkovitejšega obvladovanja stresa sodobna medicina ponuja tudi druge možnosti zdravljenja. Danes so že na voljo zdravila, ki dokazano pomagajo pri uravnavanju telesne teže, pri najtežjih oblikah debelosti pa je ena od možnosti tudi bariatrična kirurgija, s katero zdravniki zmanjšajo prostornino želodca in bolniku pomagajo doseči trajnejšo izgubo telesne teže.

Izkušnja pacienta z zmanjšanim želodcem

Za takšen poseg se je odločil tudi 60-letni Boris I., ki se je dolga leta boril z debelostjo. »Takšna operacija ni šala, okrevanje po njej zahtevno. Učinek seveda je, saj zaradi manjšega želodca ne moreš pojesti toliko, kot si prej. Sčasoma pa se vrne ne lakota, pač pa poželenje po hrani, čemur se je težko upreti, če nimaš 'poštimano' v glavi, tako da je operacija res samo pripomoček, še vedno moraš večino narediti sam,« opisuje svojo izkušnjo. »Nekaj kilogramov je tako prišlo nazaj, a ne preveč, tako da sem glede tega zadovoljen. Da bi se znova z veseljem pogledal v ogledalo, bi najbrž moral še na kakšen poseg za odstranitev odvečne kože pa tudi telovadbe bi se moral lotiti,« še priznava in poudarja, da je vse v glavi in stvar trdnih odločitev za spremembo samega sebe. Ki pa je običajno najtrši oreh.